Apostolska dela 22

1 »Možje, bratje in očetje, poslušajte moj zagovor, ki vam ga sedaj delam.«

2 (In ko so slišali, da jim je spregovoril v hebrejskem jeziku, so ohranili še večjo tišino, in on reče):

3 »Jaz sem resnično človek, ki sem Jud, rojen v Tarzu, mestu v Kilikiji, vendar vzgojen v tem mestu pri Gamálielovih stopalih in poučevan glede na popolne običaje postave očetov in bil sem goreč za Boga, kakor ste danes vi vsi.

4 In to pot sem preganjal do smrti ter zvezoval in izročal v ječe tako moške kakor ženske.

5 Kakor tudi véliki duhovnik pričuje o meni in vse visoke starešine, od katerih sem prav tako prejel pisma za brate in odšel v Damask, da privedem te, ki so bili tam, zvezane v Jeruzalem, da bi bili kaznovani.

6 In pripetilo se je, da ko sem bil na potovanju in sem okoli poldneva prišel blizu Damaska, je nenadoma okoli mene z neba zasijala močna svetloba.

7 In padel sem na tla ter zaslišal glas, ki mi je rekel: ›Savel, Savel, zakaj me preganjaš?‹

8 In odgovoril sem: ›Kdo si ti, Gospod?‹ On pa mi je rekel: ›Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‹

9 In tisti, ki so bili z menoj, so zares videli svetlobo in so bili prestrašeni, toda niso slišali glasu tistega, ki mi je govoril.

10 In rekel sem: ›Kaj naj storim, Gospod.‹ In Gospod mi je rekel: ›Vstani in pojdi v Damask in tam ti bo povedano o vseh stvareh, ki so ti določene, da jih storiš.‹

11 In ko zaradi slave te svetlobe nisem mogel videti, sem voden za roko teh, ki so bili z menoj, prišel v Damask.

12 In nek Hananija, glede na postavo predan mož, na dobrem glasu od vseh Judov, ki so prebivali tam,

13 je prišel k meni in se ustavil ter mi rekel: ›Brat Savel, prejmi svoj vid.‹ In isto uro sem pogledal nanj.

14 In rekel je: ›Bog naših očetov te je izbral, da bi spoznal njegovo voljo in vidiš tega Pravičnega in da bi slišal glas iz njegovih ust.

15 Kajti ti boš njegova priča vsem ljudem o tem, kar si videl in slišal.

16 In sedaj, zakaj se mudiš? Vstani in bodi krščen in izperi svoje grehe ter kliči Gospodovo ime.‹

17 In pripetilo se je, ko sem ponovno prišel v Jeruzalem, medtem ko sem molil v templju, da sem bil v zamaknjenju;

18 in videl sem njega, ki mi je rekel: ›Podvizaj se in pojdi hitro iz Jeruzalema, kajti ne bodo sprejeli tvojega pričevanja glede mene.‹

19 In rekel sem: ›Gospod, oni vedo, da sem v vsaki sinagogi zapiral in pretepal te, ki so verovali vate,

20 in ko je bila prelita kri tvojega mučenca Štefana, sem tudi sam stal poleg in soglašal k njegovi smrti in varoval obleko teh, ki so ga usmrtili.‹

21 In rekel mi je: ›Pojdi, kajti od tod te bom poslal daleč k poganom.‹ «

22 In poslušali so ga do te besede in nato so povzdignili svoje glasove ter rekli: »Proč z zemlje z njim, kajti ne spodobi se, da bi živel.«

23 In ko so zakričali in odvrgli svoja oblačila ter v zrak metali prah,

24 mu je vrhovni poveljnik velel, naj bo priveden v grad in zaukazal, da naj bi bil zaslišan z bičanjem, da bi lahko izvedel, zakaj so tako vpili zoper njega.

25 In ko so ga zvezali z jermeni, je Pavel rekel stotniku, ki je stal poleg: »Ali je za vas zakonito, da bičate človeka, ki je Rimljan in neobsojen?«

26 Ko je stotnik to slišal, je odšel in povedal vrhovnemu poveljniku, rekoč: »Pazi, kaj delaš, kajti ta človek je Rimljan.«

27 Potem je prišel vrhovni poveljnik in mu rekel: »Povej mi, ali si Rimljan?« Rekel je: »Da.«

28 In vrhovni poveljnik je odgovoril: »Z velikim zneskom sem dosegel to svobodo.« Pavel pa je rekel: »Toda jaz sem bil rojen svoboden.«

29 Potem so nemudoma odstopili od njega ti, ki naj bi ga zaslišali. In tudi vrhovni poveljnik je bil prestrašen, potem ko je izvedel, da je bil Rimljan in ker ga je zvezal.

30 Naslednji dan, ker je hotel zagotovo izvedeti, zakaj je bil obtožen od Judov, ga je odvezal od njegovih jermenov ter visokim duhovnikom in vsemu njihovemu vélikemu zboru ukazal, da se prikažejo in Pavla privedel dol ter ga postavil prednje.