1 Korinčanom 13

1 Čeprav govorim s človeškimi in angelskimi jeziki, pa nimam ljubezni, sem postal kakor brneč bron ali zveneča cimbala.

2 In čeprav imam dar preroštva in razumem vse skrivnosti in vsa spoznanja; in čeprav imam vso vero, tako da lahko premikam gore, pa nimam ljubezni, nisem nič.

3 In čeprav podelim vse svoje dobrine, da nahranim revne in čeprav izročim svoje telo, da bi izgorelo, nimam pa ljubezni, mi to nič ne koristi.

4 Ljubezen dolgo prenaša in je prijazna; ljubezen ni nevoščljiva; ljubezen sebe ne povzdiguje, ni napihnjena,

5 se ne ponaša nespodobno, ne išče svojega lastnega, ni lahko izzvana, ne misli zlega;

6 ne razveseljuje se v krivičnosti, temveč se razveseljuje v resnici;

7 prenese vse stvari, veruje vsem stvarem, upa [v] vse stvari, vzdrži vse stvari.

8 Ljubezen nikoli ne izneveri. Toda če bodo preroštva, bodo prenehala; če bodo jeziki, bodo prenehali; če bo spoznanje, bo to izginilo proč.

9 Kajti spoznavamo deloma in prerokujemo deloma.

10 Toda ko pride to, kar je popolno, takrat bo to, kar je deloma, odpravljeno.

11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, razumel kakor otrok, mislil kakor otrok. Toda ko sem postal mož, sem otročje stvari dal stran.

12 Kajti sedaj vidimo skozi steklo, temno; toda takrat iz obličja v obličje; sedaj spoznavam deloma, toda takrat bom spoznal enako, kakor sem bil tudi spoznan.

13 In sedaj ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje; toda največja od teh je ljubezen.