Psalmi 102
1 Gospode! èuj molitvu moju, i vika moja nek izaðe preda te.
Molitev za ubozega, ko je v stiski in pred Gospoda izliva premišljevanje svoje. Gospod, čuj molitev mojo, in vpitje moje pridi do tebe.
2 Nemoj odvratiti lica svojega od mene; u dan kad sam u nevolji prigni k meni uho svoje, u dan kad te prizivam, pohitaj, usliši me.
Ne skrivaj mi obličja svojega, ko sem v stiski; nagni mi uho svoje, ko kličem; naglo me usliši.
3 Jer proðoše kao dim dani moji, kosti moje kao topionica ogorješe.
Ker ginejo kakor dim dnevi moji; in kosti moje se sušé kakor pogorišče.
4 Pokošeno je kao trava i posahlo srce moje, da zaboravih jesti hljeb svoj.
Zadeto vene kakor trava srce moje, ker pozabljam použivati svojo jed.
5 Od uzdisanja mojega prionu kost moja za meso moje.
Od glasú zdihovanja mojega drži se kost moja mojega mesa.
6 Postadoh kao gem u pustinji; ja sam kao sova na zidinama.
Podoben sem pelikanu v puščavi; kakor sova sem v podrtinah.
7 Ne spavam, i sjedim kao ptica bez druga na krovu.
Vedno sem podoben samotnemu vrabcu na strehi.
8 Svaki dan ruže me neprijatelji moji, i koji su se pomamili na mene, mnom se uklinju.
Ves dan me sramoté sovražniki moji; zoper mene divjajoč prisezajo pri meni.
9 Jedem pepeo kao hljeb, i piæe svoje rastvaram suzama
Ker pepel jem kakor kruh; in pijače svoje mešam z jokom.
10 Od gnjeva tvojega i srdnje tvoje; jer podigavši me bacio si me.
Zaradi nevolje tvoje in srdite jeze tvoje; ker vzdignil si me in vrgel me na tla.
11 Dani su moji kao sjen, koji prolazi, i ja kao trava osuših se.
Dnevi moji so podobni senci, ki se je nagnila; in jaz sem se posušil kakor trava.
12 A ti, Gospode, ostaješ dovijeka, i spomen tvoj od koljena do koljena.
Ti pa, Gospod, ostajaš vekomaj, in spomin tvoj od roda do roda.
13 Ti æeš ustati, smilovaæeš se na Sion, jer je vrijeme smilovati se na nj, jer je došlo vrijeme;
Ti bodeš vstal in usmilil se Sijona, ker čas je storiti mu milost, ker prišel je čas določeni,
14 Jer slugama tvojim omilje i kamenje njegovo, i prah njegov žale.
Ko se naj hlapci tvoji veselé njegovega kamenja, in milost storé njegovemu prahu;
15 Tada æe se neznabošci bojati imena Gospodnjega, i svi carevi zemaljski slave njegove;
Da česté narodi ime Gospodovo, in vsi kralji zemlje čast tvojo.
16 Jer æe Gospod sazidati Sion, i javiti se u slavi svojoj;
Ko bode Gospod zidal Sijon in prikazal se v časti svoji,
17 Pogledaæe na molitvu onijeh koji nemaju pomoæi, i neæe se oglušiti molbe njihove.
Ozrl se bode v nazega molitev, in ne bode zametal njih molitve.
18 Napisaæe se ovo potonjemu rodu, i narod nanovo stvoren hvaliæe Gospoda,
Zapiše se naj to naslednjemu rodu, da ljudstvo poživljeno hvali Gospoda.
19 Što je prinikao sa svete visine svoje, Gospod pogledao s neba na zemlju,
Ker pogledal bode z višave svetosti svoje Gospod, ozrl se z nebés na zemljo.
20 Da èuje uzdisanje sužnjevo, i odriješi sinove smrtne;
Da usliši jetnika zdihovanje, da oprosti njé, ki se že izdajajo smrti;
21 Da bi kazivali na Sionu ime Gospodnje i hvalu njegovu u Jerusalimu,
Da oznanjajo na Sijonu ime Gospodovo, in hvalo njegovo v Jeruzalemu,
22 Kad se skupe narodi i carstva da služe Gospodu.
Ko se zbirajo ljudstva in kralji čestit Gospoda.
23 Strošio je na putu krjepost moju, skratio dane moje.
Pobija sicer na tem poti moči moje, dnî moje krajša,
24 Rekoh: Bože moj! nemoj me uzeti u polovini dana mojih. Tvoje su godine od koljena do koljena.
Ali govorim: Bog moj mogočni, ne vzemi me v sredi mojih dnî; skozi vse rodove so dnevi tvoji,
25 Davno si postavio zemlju, i nebesa su djelo ruku tvojih.
Predno si ustanovil zemljo, in so bila nebesa delo tvojih rok;
26 To æe proæi, a ti æeš ostati; sve æe to kao haljina ovetšati, kao haljinu promijeniæeš ih i promijeniæe se.
Tisto bode prešlo, ti pa ostaneš; tisto, pravim, vse postara se kakor oblačilo; kakor obleko jih izpremeniš in izpremené se.
27 Ali ti si taj isti i godine tvoje neæe isteæi.
Ti pa si isti, in let tvojih ni konca.
28 Sinovi æe sluga tvojih živjeti, i sjeme æe se njihovo utvrditi pred licem tvojim.
Sinovi hlapcev tvojih bodo prebivali, in njih seme se utrdi pred teboj.
