Poslovice 17
1 Bolji je zalogaj suha hljeba s mirom nego kuæa puna poklane stoke sa svaðom.
Boljši je suh košček in z njim spokojnost, kakor hiša polna klavnih daritev s prepirom.
2 Razuman sluga biæe gospodar nad sinom sramotnijem i s braæom æe dijeliti našljedstvo.
Moder služabnik bo imel vladarstvo nad sinom, ki povzroča sramoto in bo imel delež dediščine med brati.
3 Topionica je za srebro i peæ za zlato, a srca iskušava Gospod.
Talilni lonec je za srebro in talilna peč za zlato, toda Gospod preizkuša srca.
4 Zao èovjek pazi na usne zle, a lažljivac sluša jezik pakostan.
Zloben storilec daje prednost nepravim ustnicam in lažnivec pazljivo prisluhne nespodobnemu jeziku.
5 Ko se ruga siromahu, sramoti stvoritelja njegova; ko se raduje nesreæi, neæe ostati bez kara.
Kdorkoli zasmehuje ubogega, graja njegovega Stvarnika in kdor je ob katastrofah vesel, ne bo nekaznovan.
6 Vijenac su starcima unuci, a slava sinovima oci njihovi.
Otrok otroci so krona starcem in slava otrok so njihovi očetje.
7 Ne prilièi bezumnom visoka besjeda, akamoli knezu lažljiva besjeda.
Odličen govor se ne spodobi bedaku, veliko manj lažnive ustnice princu.
8 Poklon je dragi kamen onome koji ga prima, kuda se god okrene napreduje.
Darilo je kakor dragocen kamen v očeh tistega, ki ga ima, kamor ga obrača, to uspeva.
9 Ko pokriva prijestup, traži ljubav; a ko ponavlja stvar, rastavlja glavne prijatelje.
Kdor taji prestopek, išče ljubezni, toda kdor ponavlja zadevo, ločuje prave prijatelje.
10 Ukor tišti razumnoga veæma nego ludoga sto udaraca.
Opomin bolj prodira v modrega kakor sto udarcev z bičem v bedaka.
11 Zao èovjek traži samo odmet, ali æe se ljut glasnik poslati na nj.
Hudoben človek išče samo upor, zato bo zoper njega poslan krut poslanec.
12 Bolje je da èovjeka srete medvjedica kojoj su oteti medvjediæi, nego bezumnik u svom bezumlju.
Naj medvedka, oropana svojih mladičev, sreča človeka, raje kakor bedak v svoji neumnosti.
13 Ko vraæa zlo za dobro, neæe se zlo odmaæi od kuæe njegove.
Kdorkoli nagrajuje zlo za dobro, se zlo ne bo ločilo od njegove hiše.
14 Ko poène svaðu, otvori ustavu vodi; zato prije nego se zametne, proði se raspre.
Začetek prepira je kakor kadar nekdo izpušča vodo, zato prenehaj s sporom, preden se vmešaš vanj.
15 Ko opravda krivoga i ko osudi pravoga, obojica su gad Gospodu.
Kdor opravičuje zlobnega in kdor obsoja pravičnega, celo oba sta Gospodu ogabnost.
16 Na što je blago bezumnome u ruci kad nema razuma da pribavi mudrost?
Zakaj je denarna vsota v bedakovi roki, da pridobi modrost, glede na to, da on nima srca za to?
17 U svako doba ljubi prijatelj, i brat postaje u nevolji.
Prijatelj ljubi ob vseh časih in brat je rojen za stisko.
18 Èovjek bezuman daje ruku i jamèi se za prijatelja svojega.
Človek brez razumevanja udarja v roke in postaja pôrok v prisotnosti svojega prijatelja.
19 Ko miluje svaðu, miluje grijeh; ko podiže uvis vrata svoja, traži pogibao.
Kdor ljubi prestopek, ta ljubi prepir in kdor povišuje svoja velika vrata, išče uničenje.
20 Ko je opaka srca, neæe naæi dobra; i ko dvolièi jezikom, pašæe u zlo.
Kdor ima kljubovalno srce, ne najde dobrega in kdor ima sprevržen jezik, pada v vragolijo.
21 Ko rodi bezumna, na žalost mu je, niti æe se radovati otac luda.
Kdor zaplodi bedaka, to počne v svojo bridkost in oče bedaka nima radosti.
22 Srce veselo pomaže kao lijek, a duh žalostan suši kosti.
Veselo srce dela dobro, podobno kot zdravilo, toda zlomljen duh suši kosti.
23 Bezbožnik prima poklon iz njedara da prevrati putove pravdi.
Zloben človek iz naročja izvleče darilo, da izkrivlja poti sodbe.
24 Razumnomu je na licu mudrost, a oèi bezumniku vrljaju nakraj zemlje.
Modrost je pred tistim, ki ima razumevanje, toda oči bedaka so na koncih zemlje.
25 Žalost je ocu svojemu sin bezuman, i jad roditeljci svojoj.
Nespameten sin je žalost svojemu očetu in grenkoba njej, ki ga je rodila.
26 Nije dobro globiti pravednika, ni da knezovi biju koga što je radio pravo.
Tudi kaznovati pravičnega ni dobro niti udariti prince zaradi nepristranskosti.
27 Usteže rijeèi svoje èovjek koji zna, i tiha je duha èovjek razuman.
Kdor ima spoznanje, prizanaša svojim besedam in razumevajoč človek je iz odličnega duha.
28 I bezuman kad muèi, misli se da je mudar, i razuman, kad stiskuje usne svoje.
Celo bedak, ko molči, velja kot moder in kdor zapira svoje ustnice, je cenjen kot razumevajoč človek.
