< Poslovice 1 >

1 Prièe Solomuna sina Davidova, cara Izrailjeva,
Pregovori Salomona, Davidovega sina, Izraelovega kralja,
2 Da se poznaje mudrost i nastava, da se razumiju rijeèi razumne,
da bi spoznali modrost in poučevanje, da bi zaznali besede razumevanja,
3 Da se prima nastava u razumu, u pravdi, u sudu i u svemu što je pravo,
da bi sprejeli poučevanje modrosti, pravice, sodbe in nepristranskost;
4 Da se daje ludima razboritost, mladiæima znanje i pomnjivost.
da bi dali premetenost preprostemu, mladeniču spoznanje in preudarnost.
5 Mudar æe slušati i više æe znati, i razuman æe steæi mudrost,
Moder človek bo slišal in bo povečal učenje in razumen človek se bo dokopal k modrim nasvetom,
6 Da razumije prièe i znaèenje, rijeèi mudrijeh ljudi i zagonetke njihove.
da bo razumel pregovor in razlago, besede modrih in njihove temne izreke.
7 Poèetak je mudrosti strah Gospodnji; ludi preziru mudrost i nastavu.
Strah Gospodov je začetek spoznanja, toda bedaki prezirajo modrost in poučevanje.
8 Slušaj, sine, nastavu oca svojega, i ne ostavljaj nauke matere svoje.
Moj sin, prisluhni poučevanju svojega očeta in ne zapusti postave svoje matere,
9 Jer æe biti vijenac od milina oko glave tvoje, i grivna na grlu tvom.
kajti ona bosta ornament milosti tvoji glavi in verižici okoli tvojega vratu.
10 Sine moj, ako bi te mamili grješnici, ne pristaj;
Moj sin, če te grešniki privabljajo, ne privoli.
11 Ako bi rekli: hodi s nama da vrebamo krv, da zasjedamo pravome ni za što;
Če rečejo: »Pridi z nami, v zasedi prežimo na kri, brez razloga se tajno pritajimo za nedolžnega,
12 Proždrijeæemo ih kao grob žive, i svekolike kao one koji slaze u jamu; (Sheol h7585)
požrimo jih žive kakor grob in cele, kakor tiste, ki gredo dol v jamo. (Sheol h7585)
13 Svakojakoga blaga dobiæemo, napuniæemo kuæe svoje plijena;
Našli bomo vse dragoceno imetje, svoje hiše bomo napolnili z ukradenim blagom.
14 Bacaæeš ždrijeb svoj s nama; jedan æe nam tobolac biti svjema;
Svoj žreb vrzi med nas, vsi imejmo eno mošnjo.«
15 Sine moj, ne idi na put s njima, èuvaj nogu svoju od staze njihove.
Moj sin, ne hodi z njimi na pot, svoje stopalo zadrži pred njihovo stezo,
16 Jer nogama svojim trèe na zlo i hite da proljevaju krv.
kajti njihova stopala tečejo k zlu in hitijo, da prelijejo kri.
17 Jer se uzalud razapinje mreža na oèi svakoj ptici;
Zagotovo je zaman razprostrta mreža v očeh katerekoli ptice.
18 A oni vrebaju svoju krv i zasjedaju svojoj duši.
In oni prežijo v zasedi na svojo lastno kri, tajno se pritajijo za svoja lastna življenja.
19 Taki su putovi svijeh lakomijeh na dobitak, koji uzima dušu svojim gospodarima.
Takšne so poti vsakega, ki je pohlepen dobička, ki odvzema življenje svojim lastnikom.
20 Premudrost vièe na polju, na ulicama pušta glas svoj;
Modrost kliče zunaj, svoj glas izreka na ulicah,
21 U najveæoj vrevi vièe, na vratima, u gradu govori svoje besjede:
kliče na glavnem kraju vrveža, v odprtinah velikih vrat, v mestu izreka svoje besede, rekoč:
22 Ludi, dokle æete ljubiti ludost? i potsmjevaèima dokle æe biti mio potsmijeh? i bezumni dokle æe mrziti na znanje?
»Doklej boste, vi topi, ljubili topost? In se posmehljivci razveseljevali v svojem posmehovanju in bedaki sovražili spoznanje?
23 Obratite se na karanje moje; evo, izasuæu vam duh svoj, kazaæu vam rijeèi svoje.
Obrnite se na moj opomin. Glejte, na vas bom izlila svojega duha, razglašala vam bom svoje besede.
24 Što zvah, ali ne htjeste, pružah ruku svoju, ali niko ne mari,
Ker sem klicala, pa ste odklonili, iztegovala sem svojo roko, pa noben človek ni upošteval,
25 Nego odbaciste svaki savjet moj, i karanja mojega ne htjeste primiti;
temveč ste zaničevali vse moje svetovanje in niste hoteli mojega opomina,
26 Zato æu se i ja smijati vašoj nevolji, rugaæu se kad doðe èega se bojite;
se bom tudi jaz smejala ob vaši katastrofi, zasmehovala bom, ko pride vaš strah,
27 Kad kao pustoš doðe èega se bojite, i pogibao vaša kao oluja kad doðe, kad navali na vas nevolja i muka.
ko prihaja vaš strah kakor opustošenje in vaše uničenje kakor vrtinčast veter, ko nad vas prihajata tegoba in tesnoba.
28 Tada æe me zvati, ali se neæu odazvati; rano æe tražiti, ali me neæe naæi.
Tedaj se bodo obračali name, toda ne bom jim odgovorila, iskali me bodo zgodaj, toda ne bodo me našli,
29 Jer mrziše na znanje, i straha Gospodnjega ne izabraše;
ker so sovražili spoznanje in niso izbrali strahu Gospodovega.
30 Ne pristaše na moj svjet, i preziraše sva karanja moja.
Ničesar niso hoteli od mojega nasveta. Prezirali so vsak moj opomin.
31 Zato æe jesti plod od putova svojih, i nasitiæe se savjeta svojih.
Zato bodo jedli od sadu svoje lastne poti in napolnjeni bodo s svojimi lastnimi naklepi.
32 Jer æe lude ubiti mir njihov, i bezumne æe pogubiti sreæa njihova.
Kajti odvračanje od preprostosti jih bo ubilo in uspevanje bedakov jih bo uničilo.
33 Ali ko me sluša, boraviæe bezbrižno, i biæe na miru ne bojeæi se zla.
Toda kdorkoli me posluša, bo varno prebival in bo miren pred strahom zla.«

< Poslovice 1 >