Marku 6
1 I iziðe odande, i doðe na svoju postojbinu; i za njim idoše uèenici njegovi.
In izide odtod, in pride v domovino svojo; in za njim so šli učenci njegovi.
2 I kad doðe subota, poèe uèiti u zbornici. I mnogi koji slušahu, divljahu se govoreæi: otkud ovome to? I kakva mu je premudrost dana? I èudesa takova rukama njegovijem èine se?
In ko je bila sobota, jel je v shajališči učiti; in mnogi poslušalci so strmeli, govoreč: Odkod temu to? in kakošna je ta modrost, ki mu je dana, da se tudi takošni čudeži z rokami njegovimi delajo?
3 Nije li ovo drvodjelja, sin Marijin, a brat Jakovljev i Josijin i Judin i Simonov? I nijesu li sestre njegove ovdje meðu nama? I sablažnjavahu se o njega.
Ali ni ta tesar, sin Marijin, brat pa Jakobov in Jozejev in Judov in Simonov? in niso li sestre njegove tu med nami? In pohujševali so se nad njim.
4 A Isus reèe im: nigdje nije prorok bez èasti do na postojbini svojoj i u rodu i u domu svome.
Jezus jim pa reče: Nikjer ni prerok brez časti, razen v domovini svojej, in pri rodbini in na domu svojem.
5 I ne mogaše ondje nijednoga èuda da uèini, osim što malo bolesnika iscijeli metnuvši na njih ruke.
In ni mogel ondej nobenega čudeža storiti, razen da je malo bolnikov, položivši na nje roke, uzdravil.
6 I divljaše se nevjerstvu njihovome. I iðaše po okolnijem selima i uèaše.
In čudil se je njih neveri: in hodil je okoli po vaséh in učil.
7 I dozva dvanaestoricu, i poèe ih slati dva i dva, i davaše im vlast nad duhovima neèistijem.
Pa pokliče k sebi dvanajstere, in začne jih razpošiljati po dva in dva, in dajal jim je oblast nad duhovi nečistimi.
8 I zapovjedi im da ništa ne uzimaju na put osim jednoga štapa: ni torbe ni hljeba ni novaca u pojasu;
In zapové jim, naj ničesar ne jemljó na pot razen same palice; ne torbe, ne kruha, ne v pasu denarja;
9 Nego obuveni u opanke, i ne oblaèiti dviju haljina.
Nego da naj si obujejo opanke, in naj ne oblačijo dveh sukenj.
10 I reèe im: gdje uðete u dom ondje ostanite dok ne iziðete odande.
In govoril jim je: Kjerkoli vnidete v hišo, tam ostanite, dokler ne izidete odondod.
11 I ako vas ko ne primi i ne posluša vas, izlazeæi odande otresite prah s nogu svojijeh za svjedoèanstvo njima. Zaista vam kažem: lakše æe biti Sodomu i Gomoru u dan strašnoga suda nego gradu onome.
In kterikoli vas ne bi sprejeli in vas ne poslušali, gredé odondod otresite prah izpod nog svojih, njim za pričo. Resnično vam pravim: Laže bo Sodomi ali Gomori v dan sodbe, nego tistemu mestu.
12 I otišavši propovijedahu da se treba kajati;
In ko so odšli, oznanjevali so ljudém, naj se spokoré.
13 I ðavole mnoge izgonjahu; i mazahu uljem mnoge bolesnike; i iscjeljivahu.
In izganjali so mnogo hudičev, in mazali z oljem mnogo bolnikov, in uzdravljali.
14 I zaèu car Irod za Isusa jer njegovo ime bijaše se razglasilo i reèe: Jovan krstitelj iz mrtvijeh usta, zato èini èudesa.
In slišal je to kralj Herod (kajti ime njegovo se je bilo razglasilo), in pravil je: Janez Krstnik je od mrtvih vstal, in za to se godé čudeži po njem.
15 Drugi govorahu: to je Ilija. A drugi govorahu: to je prorok ili kao koji od proroka.
Drugi so govorili: Elija je; a drugi so pravili: Prerok je, ali kakor kteri od prerokov.
16 A kad èu Irod, reèe: to je Jovan koga sam ja posjekao, on usta iz mrtvijeh.
Slišavši pa to Herod, reče: Ta je tisti Janez, kteremu sem jaz glavo odsekal, on je vstal od mrtvih.
17 Jer ovaj Irod posla te uhvatiše Jovana, i svezavši baci ga u tamnicu Irodijade radi žene Filipa brata svojega, jer se oženi njom.
Kajti ta Herod je bil poslal in vjel Janeza, ter ga vklenil v ječi, zavoljo Herodijade, svojega brata Filipa žene, da se je ž njo oženil;
18 Jer Jovan govoraše Irodu: ne možeš ti imati žene brata svojega.
Kajti Janez je djal Herodu: Ne smeš imeti svojega brata žene.
19 A Irodijada rasrdi se na njega, i šæaše da ga ubije, ali ne mogaše.
Herodijada ga je pa zalezovala, in hotela ga je umoriti; pa ni mogla.
20 Jer se Irod bojaše Jovana znajuæi ga da je èovjek pravedan i svet, i èuvaše ga, i mnogo koješta èinjaše kako mu on reèe, i rado ga slušaše.
Kajti Herod se je bal Janeza, vedoč, da je on pravičen in svet mož, ter ga je varoval; in mnogo je delal, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal.
21 I dogodi se dan zgodan, kad Irod na dan svoga roðenja davaše veèeru knezovima svojijem i vojvodama i starješinama Galilejskijem.
In ko je napočil priložen dan, da je Herod v spomin svojega rojstva večerjo napravil svojim knezom in stotnikom in Galilejskim prvakom,
22 I ušavši kæi Irodijadina i igravši i ugodivši Irodu i gostima njegovijem reèe car djevojci: išti u mene šta god hoæeš, i daæu ti.
Ter je prišla noter Herodijadina hči in plesala in se prikupila Herodu in gostom, reče kralj dekletu: Prosi me, karkoli hočeš, in dal ti bom.
23 I zakle joj se: što god zaišteš u mene daæu ti, da bi bilo i do po carstva moga.
In priseže jej: Karkoli me boš prosila, dal ti bom, noter do polovice kraljestva mojega.
24 A ona izišavši reèe materi svojoj: šta æu iskati? A ona reèe: glavu Jovana krstitelja.
Ona pa izide in reče materi svojej: Ktero reč ga bom prosila? Ona pa reče: Glavo Janeza Krstnika.
25 I odmah ušavši brzo k caru zaiska govoreæi: hoæu da mi daš sad na krugu glavu Jovana krstitelja.
Ter vnide precej jadrno h kralju in ga zaprosi, govoreč: Hočem, da mi daj pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika.
26 I zabrinu se car, ali kletve radi i gostiju svojijeh ne htje joj odreæi.
In kralj postane žalosten; pa za voljo prisege in gostov jej ni hotel odreči.
27 I odmah posla car dželata, i zapovjedi da donese glavu njegovu.
In precej pošlje kralj rabeljna, in zapové prinesti glavo njegovo.
28 A on otišavši posijeèe ga u tamnici, i donese glavu njegovu na krugu, i dade djevojci, a djevojka dade je materi svojoj.
Ta pa odide in mu odseka v ječi glavo, in prinese glavo njegovo v skledi, in dá jo dekletu; a dekle jo dá materi svojej.
29 I èuvši uèenici njegovi doðoše i uzeše tijelo njegovo, i metnuše ga u grob.
In slišavši to učenci njegovi, pridejo in vzemó truplo njegovo, ter ga denejo v grob.
30 I skupiše se apostoli k Isusu, i javiše mu sve i što uèiniše i šta ljude nauèiše.
In snidejo se aposteljni pri Jezusu in mu vse sporočé, in to, kar so storili in ljudi naučili.
31 I reèe im: doðite vi sami nasamo, i poèinite malo. Jer ih bijaše mnogo koji dolaze i odlaze, i ne imahu kad ni jesti.
Pa jim reče: Pojdite vi sami na samoten kraj, in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, kteri so prihajali in odhajali, in še jesti niso utegnili.
32 I otidoše na laði u pusto mjesto sami.
Ter odidejo na ladji v samoten kraj sami.
33 I vidješe ih ljudi kad iðahu, i poznaše ih mnogi, i pješice iz sviju gradova stjecahu se onamo, i prestigoše ih, i skupiše se oko njega.
In videlo jih je ljudstvo, ko so odhajali, in spoznajo ga mnogi; in peš iz vseh mest potekó tje, in prehité jih, in snidejo se k njemu.
34 I izišavši Isus vidje narod mnogi, i sažali mu se, jer bijahu kao ovce bez pastira; i poèe ih uèiti mnogo.
In izstopivši, zagleda Jezus mnogo ljudstva, in zasmilijo mu se; kajti bili so kakor ovce, ktere nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.
35 I kad bi veæ pred noæ, pristupiše k njemu uèenici njegovi govoreæi: pusto je mjesto, a veæ je dockan;
In ko je bila ura uže pozna, pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Samoten je kraj in ura uže pozna;
36 Otpusti ih neka idu u okolna sela i palanke da kupe sebi hljeba; jer nemaju šta jesti.
Razpústi jih, da odidejo v okolne vasí in trge, ter si kupijo kruha, ker nimajo kaj jesti.
37 A on odgovarajuæi reèe im: podajte im vi neka jedu. I rekoše mu: veæ ako da idemo da kupimo za dvjesta groša hljeba, i da im damo da jedu?
On pa odgovorí in jim reče: Dajte jim vi jesti. Pa mu rekó: Če odidemo in kupimo za dve sto grošev kruha, ter jim damo jesti?
38 A on im reèe: koliko hljebova imate? Idite vidite. I vidjevši rekoše: pet hljebova i dvije ribe.
On jim pa reče: Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte! In zvedevši, rekó: Pet, in dve ribi.
39 I zapovjedi im da ih posade sve na gomile po zelenoj travi.
In zapové jim, naj posadé zaporedoma, omizje za omizjem, po zelenej travi.
40 I posadiše se na gomile po sto i po pedeset.
In posedejo se v vrste, po sto in po petdeset.
41 I uzevši onijeh pet hljebova i dvije ribe pogleda na nebo, i blagoslovi, pa prelomi hljebove, i dade uèenicima svojijem da metnu ispred njih; i one dvije ribe razdijeli svima.
In vzemši petere hlebe in tisti dve ribi, ozrè se proti nebu in blagoslovi; ter razlomi hlebe, in dajal je učencem svojim, naj položé pred nje. In dve ribi razdelí vsem.
42 I jedoše svi, i nasitiše se.
In jedli so vsi, in nasitili so se.
43 I nakupiše komada dvanaest kotarica punijeh i od riba.
In pobrali so koscev, dvanajst košev polnih, in ostankov od rib.
44 A bijaše onijeh što su jeli hljebove oko pet hiljada ljudi.
In bilo jih je, kteri so jedli hlebe, kakih pet tisoč móž.
45 I odmah natjera uèenike svoje da uðu u laðu i da idu naprijed na onu stranu u Vitsaidu dok on otpusti narod.
In precej prisili učence svoje, naj vstopijo v ladjo in gredó naprej črez morje k Betsajdi, dokler ne razpustí ljudstva.
46 I otpustivši ih otide na goru da se pomoli Bogu.
In ko jih je odpravil, odide na goro molit.
47 I uveèe bijaše laða nasred mora, a on sam na zemlji.
In ko se je zvečerilo, bila je ladja sredi morja, in on sam na zemlji.
48 I vidje ih gdje se muèahu veslajuæi: jer im bijaše protivan vjetar. I oko èetvrte straže noæne doðe k njima iduæi po moru; i šæadijaše da ih mimoiðe.
In zagleda jih, da se mučijo z veslanjem; bil jim je namreč veter nasproti. In okoli četrte straže po noči pride k njim, hodé po morji; in hotel je iti mimo njih.
49 A oni vidjevši ga gdje ide po moru mišljahu da je utvara, i povikaše;
Oni pa, videvši ga, da hodi po morji, menili so, da je prikazen, in zakričé:
50 Jer ga svi vidješe i poplašiše se. I odmah progovori s njima, i reèe im: ne bojte se, ja sam, ne plašite se.
Kajti vsi so ga zagledali in preplašili se. In precej jih ogovorí in jim reče: Zaupajte; jaz sem, ne bojte se!
51 I uðe k njima u laðu, i utoli vjetar; i vrlo se uplašiše, i divljahu se.
In stopi k njim v ladjo, in veter utihne. In zeló so se zavzemali in čudili,
52 Jer ih ne nauèiše hljebovi; jer se bijaše srce njihovo okamenilo.
Ker niso umeli tega od hlebov; kajti srce njih je bilo okamenelo.
53 I prešavši doðoše u zemlju Genisaretsku; i stadoše u kraj.
In ko se prepeljejo, pridejo na zemljo Genezaretsko in potisnejo ladjo h kraju.
54 I kad iziðoše iz laðe, odmah ga poznaše ljudi.
In ko stopijo iz ladje, spoznajo ga precej;
55 I optrèavši sav onaj kraj poèeše na odrima donositi bolesnike gdje èujahu da je on.
Ter obletajo vso tisto okolico, in začnó na posteljah bolnike prinašati, kjer so slišali, da je on.
56 I kud god iðaše u sela ili u gradove ili u palanke, na raskršæima metahu bolesnike i moljahu ga da se barem skuta od haljine njegove dotaknu: i ozdravljahu svi koji ga se doticahu.
In kamorkoli je hodil, v trge ali v mesta ali v vasí, pokladali so po ulicah bolnike, in prosili so ga, da bi se le robú obleke njegove dotaknili; in kterikoli so se ga dotikali, ozdravljeni so bili.
