Jeremija 31
1 U to vrijeme, govori Gospod, ja æu biti Bog svijem porodicama Izrailjevijem, i oni æe mi biti narod.
»›Isti čas, ‹ govori Gospod, ›bom jaz Bog vsem Izraelovim družinam in oni bodo moje ljudstvo.‹
2 Ovako veli Gospod: narod što osta od maèa naðe milost u pustinji, kad iðah da dam odmor Izrailju.
Tako govori Gospod: ›Ljudstvo, ki je preostalo od meča, je našlo milost v divjini; celó Izrael, ko sem odšel, da mu povzročim, da počiva.‹«
3 Odavna mi se javljaše Gospod. Ljubim te ljubavlju vjeènom, zato ti jednako èinim milost.
Gospod se mi je prikazal od davnine, rekoč: »Da, ljubil sem te z večno ljubeznijo, zato sem te pritegnil z ljubečo skrbnostjo.
4 Opet æu te sazidati, i biæeš sazidana, djevojko Izrailjeva, opet æeš se veseliti bubnjima svojim, i izlaziæeš sa zborom igraèkim.
Ponovno te bom zgradil in boš zgrajena, oh devica Izraelova. Ponovno boš okrašena s svojimi bobniči in šla naprej na plese tistih, ki se veselijo.
5 Opet æeš saditi vinograde na brdima Samarijskim, sadiæe vinogradari i ješæe rod.
Še boš sadila trte na gorah Samarije. Sadilci bodo sadili in jih bodo jedli kakor običajne stvari.
6 Jer æe doæi dan kad æe vikati èuvari na gori Jefremovoj: ustanite, da idemo na Sion, ka Gospodu Bogu svojemu.
Kajti dan bo, da bodo stražarji na gori Efrájim klicali: ›Vstanite in pojdimo gor na Sion h Gospodu, svojemu Bogu.‹
7 Jer ovako veli Gospod: pjevajte veselo radi Jakova, i podvikujte radi glave narodima; javljajte, hvalite i govorite: spasi, Gospode, narod svoj, ostatak Izrailjev.
Kajti tako govori Gospod: ›Prepevajte z veseljem zaradi Jakoba in vzklikajte med vodjem narodov. Razglašajte, hvalite in recite: ›Oh Gospod, reši svoje ljudstvo, Izraelov ostanek.‹
8 Evo, ja æu ih dovesti iz zemlje sjeverne, i sabraæu ih s krajeva zemaljskih, i slijepa i hroma, i trudnu i porodilju, sve zajedno, zbor veliki vratiæe se ovamo.
Glej, privedel jih bom iz severne dežele in jih skupaj zbral iz obal zemlje in z njimi slepe ter hrome, skupaj nosečnico in tisto, ki je v porodnih mukah skupaj z otrokom, velika skupina se bo vrnila tja.
9 Iæi æe plaèuæi, i s molitvama æu ih dovesti natrag; vodiæu ih pokraj potoka pravijem putem, na kom se neæe spoticati; jer sam otac Izrailju, i Jefrem je prvenac moj.
Prišli bodo z jokanjem in s ponižnimi prošnjami jih bom vodil. Povzročil jim bom, da hodijo po ravni poti ob rekah vodá, na kateri se ne bodo spotaknili, kajti jaz sem oče Izraelu in Efrájim je moj prvorojenec.‹
10 Èujte, narodi, rijeè Gospodnju, i javljajte po dalekim ostrvima i recite: koji rasije Izrailja, skupiæe ga, i èuvaæe ga kao pastir stado svoje.
Poslušajte Gospodovo besedo: ›Oh vi narodi‹ in razglasite jo na oddaljenih otokih ter recite: ›Kdor je razkropil Izraela, ga bo zbral in ga varoval, kakor pastir stori svojemu tropu.‹
11 Jer iskupi Gospod Jakova, i izbavi ga iz ruku jaèega od njega.
Kajti Gospod je odkupil Jakoba in ga izpustil proti odkupnini iz roke tistega, ki je bil močnejši od njega.
12 I doæi æe i pjevaæe na visini Sionskoj, i steæi æe se k dobru Gospodnjem, k žitu, k vinu i k ulju, k jaganjcima i teocima; i duša æe im biti kao vrt zaliven, i neæe više tužiti.
Zato bodo prišli in prepevali na višini Siona in skupaj bodo tekli h Gospodovi dobroti zaradi pšenice, zaradi vina, zaradi olja in zaradi mladičev izmed tropa in od črede. Njihova duša bo kakor namakan vrt in sploh ne bodo več žalovali.
13 Tada æe se veseliti djevojka u kolu, i momci i starci zajedno, i promijeniæu žalost njihovu na radost, i utješiæu ih, i razveseliæu ih po žalosti njihovoj.
Potem se bo devica veselila na plesu, tako mladeniči in stari skupaj, kajti njihovo žalovanje bom obrnil v radost in jaz jih bom potolažil in jim dal, da se veselijo od njihove bridkosti.
14 I napitaæu sveštenicima dušu pretilinom, i narod æe se moj nasititi dobra mojega, govori Gospod.
Dušo duhovnikov bom nasitil z obiljem in moje ljudstvo bo nasičeno z mojo dobroto, ‹ govori Gospod.
15 Ovako veli Gospod: glas u Rami èu se, naricanje i plaè veliki; Rahilja plaèe za djecom svojom, neæe da se utješi za djecom svojom, jer ih nema.
Tako govori Gospod: ›Glas je bil slišan v Rami, žalovanje in grenko jokanje. Rahela, jokajoč za svojimi otroki, je odklanjala biti potolažena zaradi svojih otrok, ker jih ni bilo.‹
16 Ovako veli Gospod: ustavi glas svoj od plaèa i oèi svoje od suza, jer ima plata djelu tvojemu, govori Gospod, i oni æe se vratiti iz zemlje neprijateljske.
Tako govori Gospod: ›Svoj glas zadrži pred jokanjem in svoje oči pred solzami, kajti tvoje delo bo nagrajeno, ‹ govori Gospod ›in ponovno bodo prišli iz sovražnikove dežele.
17 I imaš nada za pošljedak, govori Gospod, da æe se vratiti sinovi tvoji na meðe svoje.
Upanje je v tvojem koncu, ‹ govori Gospod, ›da bodo tvoji otroci ponovno prišli k svoji lastni meji.
18 Èujem doista Jefrema gdje tuži: pokarao si me, te sam pokaran kao june neuko; obrati me da se obratim, jer si ti Gospod Bog moj.
Zagotovo sem slišal Efrájima tako žalovati: ›Kaznoval si me in bil sem kaznovan, kakor bikec nenavajen jarma. Obrni me in bom obrnjen, kajti ti si Gospod, moj Bog.
19 Jer pošto se obratih, pokajah se; i pošto se nauèih, udarih se po bedru; jer se posramih i stidim se što nosim sramotu mladosti svoje.
Zagotovo sem se pokesal, potem ko sem bil obrnjen; in potem ko sem bil poučen, sem udaril na svoje stegno. Osramočen sem bil, da, celo zbegan, ker sem nosil grajo svoje mladosti.‹
20 Nije li mi Jefrem mio sin? nije li dijete predrago? Otkad govorih protiv njega, jednako ga se opominjem; zato je srce moje ustreptalo njega radi, doista æu se smilovati na nj, govori Gospod.
Ali je Efrájim moj dragi sin? Je on prijeten otrok? Kajti odkar sem govoril zoper njega, se ga še vedno iskreno spominjam, zato je moja notranjost zaskrbljena zanj; zagotovo se ga bom usmilil, ‹ govori Gospod.
21 Podigni znake, nanesi gomile kamenja, zapamti put kojim si išla; vrati se, djevojko Izrailjeva, vrati se u gradove svoje.
Postavi kažipote, naredi si visoke kupe. Svoje srce naravnaj proti glavni cesti, poti, po kateri si hodila. Ponovno se obrni, oh devica Izraelova, ponovno se obrni k tem svojim mestom.‹«
22 Dokle æeš lutati, kæeri odmetnice! jer je Gospod uèinio nešto novo na zemlji: žena æe opkoliti èovjeka.
Doklej boš hodila okoli, oh ti odpadla hči? Kajti Gospod je ustvaril novo stvar na zemlji: »Ženska bo obdajala moškega.«
23 Ovako veli Gospod nad vojskama, Bog Izrailjev: još æu ovu rijeè govoriti u zemlji Judinoj i u gradovima njegovijem kad natrag dovedem roblje njihovo: Gospod da te blagoslovi, stane pravde, sveta goro!
Tako govori Gospod nad bojevniki, Izraelov Bog: »›Še bodo uporabljali ta govor v Judovi deželi in njenih mestih, ko bom ponovno privedel njihovo ujetništvo; ‹ Gospod [naj] te blagoslovi, oh prebivališče pravice in gora svetosti.
24 Jer æe se naseliti u njoj Juda, i svi gradovi njegovi, i ratari i koji idu za stadom.
In tam bodo skupaj prebivali v samem Judu in v vseh njihovih mestih, poljedelci in tisti, ki gredo naprej s tropi.
25 Jer æu napojiti umornu dušu, i nasititi svaku klonulu dušu.
Kajti nasitil sem izmučeno dušo in na novo napolnil vsako žalostno dušo.‹«
26 Utom se probudih i pogledah, i san mi bješe sladak.
Ob tem sem se prebudil in pogledal, in spanje mi je bilo sladko.
27 Evo idu dani, govori Gospod, kad æu zasijati dom Izrailjev i dom Judin sjemenom èovjeèijim i sjemenom od stoke.
»›Glej, prihajajo dnevi, ‹ govori Gospod, ›da bom Izraelovo hišo in Judovo hišo posejal s človeškim semenom in s semenom živali.
28 I kao što sam pazio na njih da ih istrijebljujem i razvaljujem, i kvarim i zatirem i muèim, tako æu paziti na njih da ih sazidam i posadim, govori Gospod.
In zgodilo se bo, da kakor sem stražil nad njimi, da izrujem, da zlomim, da zrušim, da uničim in da prizadenem, tako bom stražil nad njimi, da gradim in da sadim, ‹ govori Gospod.
29 U te dane neæe se više govoriti: oci jedoše kiselo grožðe, a sinovima trnu zubi.
V tistih dneh ne bodo več rekli: ›Očetje so jedli kisel grozd, zobje otrok pa so skominasti.‹
30 Nego æe svaki za svoj grijeh poginuti; ko god jede kiselo grožðe, tome æe zubi trnuti.
Temveč bo vsak umrl zaradi svoje lastne krivičnosti. Vsak človek, ki jé kisel grozd, bodo njegovi zobje skominasti.
31 Evo, idu dani, govori Gospod, kad æu uèiniti s domom Izrailjevijem i s domom Judinijem nov zavjet,
Glej, prihajajo dnevi, ‹ govori Gospod, ›da bom sklenil novo zavezo z Izraelovo hišo in z Judovo hišo.
32 Ne kao onaj zavjet koji uèinih s ocima njihovijem, kad ih uzeh za ruku da ih izvedem iz zemlje Misirske, jer onaj zavjet moj oni pokvariše, a ja im bijah muž, govori Gospod;
Ne glede na zavezo, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti na dan, ko sem jih prijel za roko, da jih privedem ven iz egiptovske dežele. Tisto mojo zavezo so prelomili, čeprav sem jim bil soprog, ‹ govori Gospod.
33 Nego ovo je zavjet što æu uèiniti s domom Izrailjevijem poslije ovijeh dana, govori Gospod: metnuæu zavjet svoj u njih, i na srcu njihovu napisaæu ga, i biæu im Bog i oni æe mi biti narod.
Toda to bo zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo: ›Po tistih dneh, ‹ govori Gospod, ›bom svojo postavo položil v njihove notranje dele in jo zapisal v njihova srca in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.‹
34 I neæe više uèiti prijatelj prijatelja ni brat brata govoreæi: poznajte Gospoda; jer æe me znati svi od maloga do velikoga, govori Gospod; jer æu im oprostiti bezakonja njihova, i grijeha njihovijeh neæu više pominjati.
Ne bodo več učili vsak svojega soseda in vsak svojega brata, rekoč: ›Spoznajte Gospoda, ‹ kajti vsi me bodo poznali, od najmanjšega izmed njih, do največjega izmed njih, ‹ govori Gospod, ›kajti odpustil bom njihovo krivičnost in njihovega greha se ne bom več spominjal.‹
35 Ovako veli Gospod, koji daje sunce da svijetli danju, i uredbe mjesecu i zvijezdama da svijetle noæu, koji raskida more i buèe vali njegovi, kojemu je ime Gospod nad vojskama:
Tako govori Gospod, ki daje sonce za svetlobo podnevi in odredbe o luni in zvezdah za svetlobo ponoči, ki razdeljuje morje, ko njegovi valovi rjovijo; Gospod nad bojevniki je njegovo ime.
36 Ako tijeh uredaba nestane ispred mene, govori Gospod, i sjeme æe Izrailjevo prestati biti narod preda mnom navijek.
›Če te odredbe odidejo izpred mene, ‹ govori Gospod, › potem bo tudi Izraelovo seme prenehalo biti narod pred menoj na veke.‹
37 Ovako veli Gospod: ako se može izmjeriti nebo gore i izvidjeti temelji zemaljski dolje, tada æu i ja odbaciti sve sjeme Izrailjevo za sve što su uèinili, veli Gospod.
Tako govori Gospod: ›Če se lahko izmeri nebo zgoraj in se raziščejo temelji zemlje spodaj, bom prav tako zavrgel Izraelovo seme zaradi vsega tega, kar so storili, ‹ govori Gospod.
38 Evo idu dani, govori Gospod, u koje æe se sazidati Gospodu ovaj grad od kule Ananeilove do vrata na uglu.
›Glej, prihajajo dnevi, ‹ govori Gospod, ›da bo mesto zgrajeno Gospodu, od Hananélovega stolpa do vogalnih velikih vrat.
39 I još æe dalje otiæi uže mjeraèko do huma Gariva i obrnuæe se na Goat.
Merilna vrvica bo šla še naprej, vodila bo na hrib Garéb in ga obkrožila do Goe.
40 I sva dolina od mrtvijeh tjelesa i pepela, i sva polja dori do potoka Kedrona, do ugla konjskih vrata k istoku, biæe svetinja Gospodu; neæe se razvaliti ni potrti dovijeka.
In celotna dolina trupel in pepela in vsa polja do potoka Kidrona, do vogala konjskih velikih vrat proti vzhodu, bodo sveta Gospodu; ta ne bo več izruvana niti razrušena na veke.‹«
