Dela apostolska 7
1 A poglavar sveštenièki reèe: je li dakle tako?
Tedaj reče véliki duhoven: Je li to tako?
2 A on reèe: ljudi braæo i oci! poslušajte. Bog slave javi se ocu našemu Avraamu kad bješe u Mesopotamiji, prije nego se doseli u Haran,
On pa reče: Možjé bratje in očetje, poslušajte! Bog slave se je prikazal očetu našemu Abrahamu, ko je bil v Mezopotamiji, predno se je nastanil v Haranu,
3 I reèe mu: iziði iz zemlje svoje i od roda svojega i iz doma oca svojega, i doði u zemlju koju æu ti ja pokazati.
In rekel mu je: "Izidi iz zemlje svoje, in od rodovine svoje, in pojdi v zemljo, ktero ti bom pokazal."
4 Tada iziðe iz zemlje Haldejske, i doseli se u Haran; i odande, po smrti oca njegova, preseli ga u ovu zemlju u kojoj vi sad živite.
Tedaj je izšel iz zemlje Kaldejske, in nastanil se je v Haranu. In odtod, ko je bil oče njegov umrl, preselil ga je v zemljo, v kterej vi sedaj prebivate.
5 I ne dade mu našljedstva u njoj ni stope; i obreèe mu je dati u držanje i sjemenu njegovu poslije njega, dok on još nemaše djeteta.
In ni mu dal nasledstva v njej, ne za stopinjo noge; in obljubil jo je bil njemu dati v posest, in semenu njegovemu za njim, ko še ni imel sina.
6 Ali Bog reèe ovako: sjeme tvoje biæe došljaci u zemlji tuðoj, i natjeraæe ga da služi, i muèiæe ga èetiri stotine godina.
Rekel pa je Bog tako: "Seme tvoje bo tuje v tujej zemlji, in podvrgli ga bodo sužnosti, in hudo bodo delali ž njim, štiri sto let.
7 I narodu kome æe služiti ja æu suditi, reèe Bog; i potom æe iziæi, i služiæe meni na ovome mjestu.
In narod, kteremu bodo služili, sodil bom jaz," rekel je Bog; "in po tem bodo izšli, in služili bodo meni na tem mestu."
8 I dade mu zavjet obrezanja, i tako rodi Isaka, i obreza ga u osmi dan; i Isak Jakova, i Jakov dvanaest starješina.
In dal mu je zavezo obreze; in tako je rodil Izaka, in obrezal ga je osmi dan; in Izak Jakoba, in Jakob dvanajstere očake.
9 I starješine zaviðahu Josifu, i prodadoše ga u Misir; i Bog bješe s njim.
In očaki so iz nevošljivosti Jožefa prodali v Egipet; in bil je Bog ž njim.
10 I izbavi ga od sviju njegovijeh nevolja, i dade mu milost i premudrost pred Faraonom carem Misirskijem, i postavi ga poglavarom nad Misirom i nad svijem domom svojijem.
In rešil ga je iz vseh nadlog njegovih, in dal mu je milost in modrost pred Faraonom kraljem Egiptovskim, in postavil ga je za poglavarja nad Egiptom in vso hišo svojo.
11 A doðe glad na svu zemlju Misirsku i Hanaansku i nevolja velika, i ne nalažahu hrane oci naši.
Prišla pa je lakota na vso zemljo Egiptovsko in Kanaansko, in velika nadloga; in niso našli živeža očaki naši.
12 A Jakov èuvši da ima pšenice u Misiru posla najprije oce naše.
Slišavši pa Jakob, da je žita v Egiptu, poslal je prvikrat očake naše.
13 I kad doðoše drugi put, poznaše Josifa braæa njegova, i rod Josifov posta poznat Faraonu.
In v drugo so spoznali Jožefa bratje njegovi, in znana je postala Faraonu rodovina Jožefova.
14 A Josif posla i dozva oca svojega Jakova i svu rodbinu svoju, sedamdeset i pet duša.
Poslavši pa Jožef, poklical je očeta svojega Jakoba, in vso rodovino svojo, pet in sedemdeset duš.
15 I Jakov siðe u Misir, i umrije, on i ocevi naši.
In sešel je Jakob v Egipet, in umrl je on in očetje naši;
16 I prenesoše ih u Sihem, i metnuše u grob koji kupi Avraam za novce od sinova Emorovijeh u Sihemu.
In prenesli so jih v Sihem, in položili v grob, kterega je kupil Abraham za ceno srebra od sinov Hemorja očeta Sihemovega.
17 I kad se približi vrijeme obeæanja za koje se Bog zakle Avraamu, narod se narodi i umnoži u Misiru,
Ko se je pa bližal čas obljube, ktero je prisegel Bog Abrahamu, narastlo je ljudstvo in umnožilo se v Egiptu,
18 Dok nasta drugi car u Misiru, koji ne znaše Josifa.
Dokler ni vstal drugi kralj, kteri ni poznal Jožefa.
19 Ovaj namisli zlo za naš rod, izmuèi oce naše da svoju djecu bacahu da ne žive.
Ta je zvijaško storil z rodom našim, in zatrl je očete naše, da so morali izpostavljati otroke svoje, da ne živé.
20 U to se vrijeme rodi Mojsije, i bješe Bogu ugodan, i bi tri mjeseca hranjen u kuæi oca svojega.
V ta čas se je rodil Mojzes, in bil je prijeten Bogu: kteri je bil tri mesece rejen v hiši očeta svojega.
21 A kad ga izbaciše, uze ga kæi Faraonova, i odgaji ga sebi za sina.
A ko je izpostavljen bil, vzela ga je hči Faraonova, in odgojila ga je sebi za sina.
22 I nauèi se Mojsije svoj premudrosti Misirskoj, i bješe silan u rijeèima i u djelima.
In naučil se je Mojzes vse modrosti Egiptovske; in bil je mogočen v besedah in v dejanjih.
23 A kad mu se navršivaše èetrdeset godina, doðe mu na um da obiðe braæu svoju, sinove Izrailjeve.
Ko je pa dopolnil štirideset let, prišlo mu je na misel obiskati brate svoje sinove Izraelove.
24 I vidjevši jednome gdje se èini nepravda, pomože, i pokaja onoga što mu se èinjaše nepravda, i ubi Misirca.
In ko je videl nekoga, da trpí krivico, obranil ga je, in maščeval je tega, kteri je krivico trpel, in ubil je Egipčana.
25 Mišljaše pak da braæa njegova razumiju da Bog njegovom rukom njima spasenije dade: ali oni ne razumješe.
Menil je pa, da bratje njegovi umejo, da jim po njegovej roki hoče dati Bog odrešenje ali oni niso razumeli.
26 A sjutradan doðe meðu takove koji se bijahu svadili, i miraše ih govoreæi: ljudi, vi ste braæa, zašto èinite nepravdu jedan drugome?
A drugi dan je prišel k njim, ko so se bojevali, in miril jih je, govoreč: "Možjé, vi ste bratje; po kaj delate krivico eden drugemu?"
27 A onaj što èinjaše nepravdu bližnjemu oturi ga govoreæi: ko je tebe postavio knezom i sudijom nad nama?
Tisti pa, ki je delal krivico bližnjemu, odpahne ga, govoreč: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami?
28 Ili i mene hoæeš da ubiješ kao što si juèe ubio Misirca?
Ali me ti hočeš ubiti, kakor si ubil včeraj Egipčana?"
29 A Mojsije pobježe od ove rijeèi, i posta došljak u zemlji Madijamskoj, gdje rodi dva sina.
Mojzes je pa pobegnil na to besedo, in bil je tujec v zemlji Madijamskej, kjer je rodil dva sina.
30 I kad se navrši èetrdeset godina, javi mu se u pustinji gore Sinajske anðeo Gospodnji u plamenu ognjenom u kupini.
In ko se je dopolnilo štirideset let, prikazal mu se je v puščavi gore Sinajske angelj Gospodov v plamenu gorečega grma.
31 A kad Mojsije vidje, divljaše se utvari. A kad on pristupi da vidi, bi glas Gospodnji k njemu:
Mojzes pa, ko je to videl, začudil se je prikazni; in ko je pristopil, da bi pogledal, oglasil mu se je glas Gospodov:
32 Ja sam Bog otaca tvojijeh, Bog Avraamov i Bog Isakov i Bog Jakovljev. A Mojsije se bješe uzdrktao i ne smijaše da pogleda.
" Jaz sem Bog očetov tvojih, Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov." Mojzes pa je strepetal, in ni upal pogledati.
33 A Gospod mu reèe: izuj obuæu sa svojijeh nogu: jer je mjesto na kome stojiš sveta zemlja.
Reče pa mu Gospod: "Izuj obutalo z nog svojih; kajti mesto, na kterem stojiš, sveta je zemlja.
34 Ja dobro vidjeh muku svojega naroda koji je u Misiru, i èuh njihovo uzdisanje, i siðoh da ih izbavim: i sad hodi da te pošljem u Misir.
Dobro sem videl stisko naroda svojega, ki je v Egiptu, in njih zdihovanje sem slišal; in sešel sem, da jih rešim. In sedaj pridi, poslal te bom v Egipet."
35 Ovoga Mojsija, kojega oturiše rekavši: ko te postavi knezom i sudijom? ovoga Bog za kneza i izbavitelja posla rukom anðela koji mu se javi u kupini.
Tega Mojzesa, kteremu so se bili uprli, govoreč: "Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? tega je Bog za poglavarja in odrešenika poslal po roki angelja, kteri mu se je bil prikazal v grmu.
36 Ovaj ih izvede uèinivši èudesa i znake u zemlji Misirskoj i u Crvenom Moru i u pustinji èetrdeset godina.
Ta jih je izpeljal, delajoč čudeže in znamenja v zemlji Egiptovskej in Rdečem morji, in v puščavi štirideset let.
37 Ovo je Mojsije koji kaza sinovima Izrailjevijem: Gospod Bog vaš podignuæe vam proroka iz vaše braæe, kao mene: njega poslušajte.
Ta je tisti Mojzes, ki je rekel sinovom Izraelovim: "Preroka vam bo obudil Gospod Bog izmed bratov vaših, kakor mene; njega poslušajte."
38 Ovo je onaj što bješe u crkvi u pustinji s anðelom, koji mu govori na gori Sinajskoj, i s ocima našijem; koji primi rijeèi žive da ih nama da;
Ta je tisti, ki je bil pri množici v puščavi z angeljem, kteri mu je govoril na gori Sinajskej, in z očeti našimi, kteri je prejel besede življenja, da jih nam dá;
39 Kojega ne htješe poslušati oci naši, nego ga odbaciše, i okrenuše se srcem svojijem u Misir,
Kteremu niso hoteli pokorni biti očetje naši, nego so ga zavrgli, in obrnili srca svoja v Egipet,
40 Rekavši Aronu: naèini nam bogove koji æe iæi pred nama, jer ovome Mojsiju, koji nas izvede iz zemlje Misirske, ne znamo šta bi.
Rekši Aronu: "Naredi nam bogove, kteri bodo hodili pred nami; kajti ta Mojzes, ki nas je izpeljal iz zemlje Egiptovske, ne vémo, kaj mu se je zgodilo."
41 I tada naèiniše tele, i prinesoše žrtvu idolu, i radovahu se rukotvorini svojoj.
In vlili so tele tiste dni, in darovali so daritev maliku, in veselili so se del rok svojih.
42 A Bog se okrenu od njih, i predade ih da služe vojnicima nebeskijem, kao što je pisano u knjizi proroka: eda zaklanja i žrtve prinesoste mi za èetrdeset godina u pustinji, dome Izrailjev?
In odvrnil se je Bog, in izdal jih je, naj služijo ozvezdju neba, kakor je pisano v bukvah prerokov: "Ali ste mi darovali zaklanice in daritve štirideset let v puščavi, hiša Izraelova?
43 I primiste èador Molohov, i zvijezdu boga svojega Remfana, kipove koje naèiniste da im se molite; i preseliæu vas dalje od Vavilona.
In ponesli ste šator Molohov, in zvezdo boga svojega Remfana, podobe, ktere ste naredili, da ste jim se poklanjali; in preselil vas bom za Babilon."
44 Ocevi naši imahu èador svjedoèanstva u pustinji, kao što zapovjedi onaj koji govori Mojsiju da ga naèini po onoj prilici kao što ga vidje;
Šator pričevanja so imeli očetje naši v puščavi, kakor jim je zapovedal ta, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredí po podobi, ktero je videl;
45 Koji i primiše ocevi naši i donesoše s Isusom Navinom u zemlju neznabožaca, koje oturi Bog ispred lica našijeh otaca, tja do Davida,
Kterega so tudi prejeli očetje naši, in ponesli z Jezusom, v posestvo poganov, ktere je izgnal Bog izpred obličja očetov naših, noter do dnî Davida;
46 Koji naðe milost u Boga, i izmoli da naðe mjesto Bogu Jakovljevu.
Kteri je milost našel pred Bogom, in je prosil, da bi našel prebivališče Bogu Jakobovemu.
47 A Solomun mu naèini kuæu.
A Solomon mu je sezidal hišo.
48 Ali najviši ne živi u rukotvorenijem crkvama, kao što govori prorok:
Ali Najviši ne prebiva v tempeljnih z rokami narejenih, kakor prerok pravi:
49 Nebo je meni prijestol a zemlja podnožje nogama mojima: kako æete mi kuæu sazidati? govori Gospod; ili koje je mjesto za moje poèivanje?
"Nebo mi je stol, in zemlja podnožje nogam mojim. Kakošno hišo mi boste zidali? pravi Gospod. Ali ktero je mesto za počivanje moje?
50 Ne stvori li ruka moja sve ovo?
Ni li roka moja vsega tega naredila?"
51 Tvrdovrati i neobrezanijeh srca i ušiju! vi se jednako protivite Duhu svetome; kako vaši oci, tako i vi.
Trdovratni in neobrezanih src in ušes! vi se vedno Duhu svetemu upirate; kakor očetje vaši, tudi vi.
52 Kojega od proroka ne protjeraše oci vaši? I pobiše one koji naprijed javiše za dolazak pravednika, kojega vi sad izdajnici i krvnici postadoste;
Kterega od prerokov niso pregnali očetje vaši? In pomorili so te, kteri so naprej oznanili prihod pravičnega, kakor izdajalci in ubijalci ste sedaj vi postali;
53 Koji primiste zakon naredbom anðelskom, i ne održaste.
Kteri ste prejeli postavo po naredbi angeljev, in je niste ohranili.
54 Kad ovo èuše, rasrdiše se vrlo u srcima svojima, i škrgutahu zubima na nj.
Ko so pa to slišali, togotili so se v srcih svojih, in škripali so z zobmí zoper njega.
55 A Stefan buduæi pun Duha svetoga pogleda na nebo i vidje slavu Božiju i Isusa gdje stoji s desne strane Bogu;
On pa, poln Duha svetega, ozrè se na nebo, in ugleda slavo Božjo, in Jezusa, da stojí na desnici Božjej.
56 I reèe: evo vidim nebesa otvorena i sina èovjeèijega gdje stoji s desne strane Bogu.
In reče: Glej, vidim nebesa odprta, in sina človečjega, da stoji na desnici Božjej.
57 A oni povikavši iza glasa zatiskivahu uši svoje, i navališe jednodušno na nj.
In zakričavši z močnim glasom, zataknejo ušesa svoja, in planejo ene misli na-nj.
58 I izvedavši ga iz grada stadoše ga zasipati kamenjem, i svjedoci haljine svoje metnuše kod nogu mladiæa po imenu Savla.
In izpahnivši ga ven iz mesta, pobijali so ga s kamenjem. In priče so položile oblačila svoja pred noge mladeniču, kteremu je bilo imel Savel.
59 I zasipahu kamenjem Stefana, koji se moljaše Bogu i govoraše: Gospode Isuse! primi duh moj.
In pobijali so s kamenjem Štefana, kteri je klical in govoril: Gospod Jezus, sprejmi duh moj!
60 Onda kleèe na koljena i povika iza glasa: Gospode! ne primi im ovo za grijeh. I ovo rekavši umrije.
In pokleknivši, zavpije z močnim glasom: Gospod, ne postavi jim tega greha! In rekši to, zaspal je.
