< Salmos 88 >
1 Cântico e Salmo dos filhos de Coré, para o regente, conforme “Maalate Leanote”. Instrução feita por Hemã, o Ezraíta: Ó SENHOR Deus de minha salvação, dia [e] noite clamo diante de ti.
Pesem in psalm med sinovi Koretovimi, načelniku godbe, da se poje na piščali, ukovit Emana Ezrajičana. O Gospod, Bog blaginje moje, podnevi kličem in ponoči v pričo tebe.
2 Que minha oração chegue à tua presença; inclina os teus ouvidos ao meu clamor.
Pred obličje tvoje pridi molitev moja, nagni uho svoje mojemu vpitju.
3 Porque minha alma está cheia de aflições, e minha vida se aproxima do Xeol. (Sheol )
Ker nasitena je z nadlogami duša moja, in življenje moje se bliža grobu. (Sheol )
4 Já estou contado entre os que descem à cova; tornei-me um homem sem forças.
Prištevam se njim, ki gredó v grob; podoben sem možu, katerega zapušča krepost.
5 Abandonado entre os mortos, como os feridos de morte que jazem na sepultura, aos quais tu já não te lembra mais, e já estão cortados [para fora do poder] de tua mão.
Prištevam se mrtvim, odločen; kakor prebodeni ležeči v grobu, katerih se ne spominjaš več, kateri so uničeni s tvojo roko.
6 Puseste-me na cova mais profunda, nas trevas [e] nas profundezas.
Pokladaš me v grob, izmed vseh najglobočji, v najtamnejših, v krajih globokih.
7 O teu furor pesa sobre mim, e [me] oprimiste com todas as tuas ondas. (Selá)
Nad menoj leži jeza tvoja, dà, z vsemi valovi svojimi, ki me napadajo, pobijaš me presilno.
8 Afastaste de mim os meus conhecidos, fizeste-me abominável para com eles; estou preso, e não posso sair.
V stran od mene odvračaš znance moje, daješ me njim v najhujšo gnjusobo; tako zajetega, da pobegniti ne morem.
9 Meus olhos estão fracos por causa da opressão; clamo a ti, SENHOR, o dia todo; a ti estendo minhas mãos.
Oko moje žaluje od bridkosti; kličem te, Gospod, ves dan; k tebi razpenjam roke svoje.
10 Farás tu milagres aos mortos? Ou mortos se levantarão, e louvarão a ti? (Selá)
Bodeš-li mrtvim delal dejanje čudovito? ali bodejo mrtvi vstali, da bi te slavili mogočno?
11 Tua bondade será contada na sepultura? Tua fidelidade na perdição?
Ali bi naj se v grobu oznanjala milost tvoja, zvestoba tvoja v pogubi?
12 Serão conhecidas tuas maravilhas nas trevas? E tua justiça na terra do esquecimento?
Ali naj bi se v temini spoznalo čudovito dejanje tvoje, in pravica tvoja v pozabljivosti deželi?
13 Porém eu, SENHOR, clamo a ti; e minha oração vem ao teu encontro de madrugada.
In vendar jaz vpijem, Gospod, k tebi, in vsako jutro te prehiteva molitev moja.
14 Por que tu, SENHOR, rejeitas minha alma, e escondes tua face de mim?
Zakaj me zametaš, o Gospod; skrivaš mi obličje svoje?
15 Tenho sido afligido e estou perto da morte desde a minha juventude; tenho sofrido teus temores, e estou desesperado.
Ubožen sem in umrjoč od potresa, strahove tvoje prenašam in sem zbegan,
16 Os ardores de tua ira têm passado por mim; teus terrores me destroem.
Jeze tvoje gredó čez mé, plašenje tvoje me uničuje.
17 Rodeiam-me como águas o dia todo; cercam-me juntos.
Obdajajo me kakor vode ves dan; obsezajo me vkup.
18 Afastaste de mim meu amigo e meu companheiro; meus conhecidos [estão em] trevas.
Od mene v stran odvračaš prijatelja in tovariša; znancem svojim sem v tamnem kraji.