ਅੱਯੂਬ 6
Toda Job je odgovoril in rekel:
»Oh, da bi bila moja žalost temeljito stehtana in moja katastrofa skupaj položena na tehtnico!
Kajti sedaj bi bila ta težja kakor morski pesek. Zato so moje besede požrte.
4 ੪ ਕਿਉਂ ਜੋ ਸਰਬ ਸ਼ਕਤੀਮਾਨ ਦੇ ਤੀਰ ਮੈਨੂੰ ਲੱਗੇ ਹਨ, ਇਹਨਾਂ ਦਾ ਜ਼ਹਿਰ ਮੇਰਾ ਆਤਮਾ ਪੀਂਦਾ ਹੈ, ਪਰਮੇਸ਼ੁਰ ਦੇ ਖੌਫ਼ ਮੇਰੇ ਵਿਰੁੱਧ ਕਤਾਰਾਂ ਬੰਨ੍ਹੀ ਖੜ੍ਹੇ ਹਨ!
Kajti puščice Vsemogočnega so znotraj mene, njihov strup vpija mojega duha. Strahote od Boga se postrojujejo zoper mene.
Mar divji osel riga, kadar jé travo? Mar muka vol nad svojo krmo?
Mar se lahko to, kar je neokusno, jé brez soli? Ali je sploh kaj okusa v jajčnem beljaku?
Stvari, ki se jih moja duša ni hotela dotikati, so kakor moja hrana žalosti.
Oh, da bi lahko imel svojo zahtevo in da bi mi Bog zagotovil stvar, po kateri hrepenim!
Celo da bi to ugajalo Bogu, da me uniči, da bi popustil svojo roko in me odrezal!
10 ੧੦ ਤਦ ਵੀ ਇਹ ਮੇਰੀ ਤਸੱਲੀ ਦਾ ਕਾਰਨ ਹੁੰਦੀ ਅਤੇ ਮੈਂ ਵੱਡੀ ਤੜਫ਼ਣ ਵਿੱਚ ਵੀ ਖੁਸ਼ੀ ਨਾਲ ਉੱਛਲ ਪੈਂਦਾ, ਕਿਉਂਕਿ ਮੈਂ ਪਵਿੱਤਰ ਪੁਰਖ ਦੇ ਬਚਨਾਂ ਦਾ ਕਦੀ ਇਨਕਾਰ ਨਹੀਂ ਕੀਤਾ।
Potem bi vendar imel tolažbo; da, otrdil bi se v bridkosti. Naj mi ne prizanese, kajti nisem prikrival besed Svetega.
Kaj je moja moč, da bi upal? Kaj je moj konec, da bi podaljšal svoje življenje?
Mar je moja moč moč kamnov? Ali je moje meso iz brona?
Mar ni moja pomoč v meni? In ali je modrost popolnoma pregnana od mene?
Tistemu, ki peša, naj bi bilo izkazano usmiljenje od njegovega prijatelja, toda on zapušča strah Vsemogočnega.
Moji bratje so varljivo postopali kakor potok in kakor tok potokov so prešli,
ki so potemneli zaradi razloga ledu in na katerih je skrit sneg.
17 ੧੭ ਗਰਮੀ ਦੀ ਰੁੱਤ ਵਿੱਚ ਉਹ ਅਲੋਪ ਹੋ ਜਾਂਦੀਆਂ ਹਨ, ਧੁੱਪ ਪੈਂਦਿਆਂ ਹੀ ਉਹ ਆਪਣੇ ਥਾਵਾਂ ਵਿੱਚੋਂ ਗਾਇਬ ਹੋ ਜਾਂਦੀਆਂ ਹਨ,
Kadar se ogrejejo, izginejo. Ko je vroče, so použiti iz svojega kraja.
Steze njihove poti so obrnjene stran; gredo v nič in izginejo.
Krdela iz Temá so gledala, skupine iz Sabe so čakale nanje.
Zbegani so bili, ker so upali. Prišli so tja in bili osramočeni.
Kajti sedaj ste nič, vidite moje zavračanje in ste prestrašeni.
Mar sem rekel: ›Prinesite k meni?‹ ali ›Dajte mi nagrado iz svojega imetja?‹
ali: ›Osvobodite me pred sovražnikovo roko?‹ ali ›Odkupite med pred roko mogočnega?‹
Účite me in držal bom svoj jezik in dajte mi razumeti, kje sem se motil.
Kako prepričljive so prave besede! Toda kaj vaše razpravljanje ošteva?
Mar si domišljate, da grajate besede in govore tistega, ki je obupan, ki so kakor veter?
Da, vi nadvladate osirotelega in kopljete jamo za svojega prijatelja.
Zdaj torej bodite zadovoljni. Poglejte name, kajti to vam je očitno, če lažem.
Vrnite se, prosim vas, naj to ne bo krivičnost. Da, ponovno se vrnite, moja pravičnost je v tem.
Mar je na mojem jeziku krivičnost? Ne more moj okus razločevati sprevrženih stvari?
