Salmenes 106
1 Halleluja! Prisa Herren, for han er god, for æveleg varer hans miskunn!
Hvalite Gospoda. O zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, kajti njegovo usmiljenje traja večno.
2 Kven kann fullt ut nemna Herrens velduge verk, forkynna all hans lov?
Kdo lahko izreče mogočna Gospodova dela? Kdo lahko naznanja vso njegovo hvalo?
3 Sæle er dei som tek vare på det som rett er, den som gjer rettferd til kvar tid!
Blagoslovljeni so tisti, ki se držijo sodbe in tisti, ki ob vseh časih ravna pravično.
4 Herre, kom meg i hug med den godhug du hev for ditt folk, gjesta meg med di frelsa!
Spomni se me, oh Gospod, z naklonjenostjo, ki jo prinašaš svojemu ljudstvu. Oh obišči me s svojo rešitvijo duše,
5 so eg kann skoda lukka åt dine utvalde, gleda meg med ditt folks gleda, rosa meg med din arv.
da lahko vidim dobro tvojega izbranca, da se lahko veselim v veselju tvojega naroda, da se lahko ponašam s tvojo dediščino.
6 Me hev synda med våre feder, me hev gjort ille, me hev vore ugudlege.
Grešili smo s svojimi očeti, zagrešili smo krivičnost, ravnali smo zlobno.
7 Våre feder i Egyptarland agta ikkje på dine under, dei kom ikkje i hug dine mange nådegjerningar, men dei var tråssuge ved havet, ved Raudehavet.
Naši očetje v Egiptu niso razumeli tvojih čudežev, niso se spominjali množice tvojih milosti, temveč so ga dražili pri morju, celó pri Rdečem morju.
8 Men endå frelste han deim for sitt namn skuld, av di han vilde kunngjera si magt,
Pa vendar jih je rešil zaradi svojega imena, da je lahko storil, da se spozna njegova mogočna moč.
9 og han truga Raudehavet so det vart turt, og han let deim ganga gjenom djupi som på slette marki,
Oštel je tudi Rdeče morje in le-to se je posušilo, tako jih je vodil skozi globine kakor skozi divjino.
10 og han frelste deim frå hans hand som hata deim, og løyste deim ut or fiendehand,
Rešil jih je iz roke tistega, ki jih je sovražil in jih odkupil iz sovražnikove roke.
11 og vatn gøymde deira motstandarar, ikkje ein vart att av deim.
Vode so pokrile njihove sovražnike; niti eden izmed njih ni preostal.
12 Då trudde dei på ordi hans, då song dei hans lov.
Potem so verjeli njegovim besedam; peli so njegovo hvalo.
13 Men snart gløymde dei hans gjerningar, dei bia ikkje på hans råd;
Kmalu so pozabili njegova dela, niso čakali na njegov nasvet,
14 men dei fekk ein gir i seg i øydemarki, og dei freista Gud på den ubygde stad.
temveč so silno hrepeneli v divjini in skušali Boga v puščavi.
15 Då gav han deim det dei vilde hava, men sende tærande sjukdom yver deira liv.
Dal jim je njihovo zahtevo, toda poslal je pustost v njihove duše.
16 Og dei vart ovundsjuke på Moses i lægret, på Aron, Herrens heilage.
Zavidali so tudi Mojzesu v taboru in Aronu, Gospodovemu svetemu.
17 Då opna jordi seg og slukte Datan, og ho let seg att yver flokken åt Abiram,
Zemlja se je odprla in požrla Datána in pokrila Abirámovo druščino.
18 og det kveiktest eld på flokken deira, ein loge brende upp dei ugudlege.
V njuni druščini pa je bil vžgan ogenj, plamen je požgal zlobne.
19 Dei gjorde ein kalv ved Horeb og tilbad eit støypt bilæte,
Naredili so tele na Horebu in oboževali ulito podobo.
20 og dei bytte burt si æra for bilætet av ein ukse som et gras.
Tako so svojo slavo zamenjali v podobnost vola, ki jé travo.
21 Dei gløymde Gud, sin frelsar, som hadde gjort store ting i Egyptarland,
Pozabili so Boga, svojega rešitelja, ki je v Egiptu storil velike stvari,
22 undergjerningar i Khams land, skræmelege ting ved Raudehavet.
čudovita dela v Hamovi deželi in strašne stvari pri Rdečem morju.
23 Og han tenktest til å tyna deim, dersom ikkje Moses, hans utvalde, hadde kasta seg imillom for hans åsyn til å avvenda hans vreide, at han ikkje skulde øydeleggja.
Zato je rekel, da jih bo uničil, če ne bi njegov izbranec Mojzes stal pred njim v vrzeli, da odvrne njegov bes, da jih ne bi uničil.
24 Og dei vanvyrde det herlege landet, dei trudde ikkje ordet hans,
Da, prezirali so prijetno deželo, niso verovali njegovi besedi,
25 og dei knurra i sine tjeld, høyrde ikkje på Herrens røyst.
temveč so godrnjali v svojih šotorih in niso prisluhnili Gospodovemu glasu.
26 Då lyfte han si hand imot deim til å slå deim ned i øydemarki,
Zato je dvignil svojo roko zoper njih, da jih zruši v divjini,
27 og slå deira etterkomarar ned millom heidningarne og spreida deim kring i landi.
da uniči njihovo seme tudi med narodi in da jih razkropi po deželah.
28 Og dei batt seg saman med Ba’al-Peor, og dei åt av offer til dei daude,
Pridružili so se tudi k Báal Peórju in jedli žrtvovanje mrtvim.
29 og dei vekte harm ved si åtferd, og ei plåga braut ut millom deim.
Tako so ga s svojimi domiselnostmi dražili do jeze, in mednje je vdrla nadloga.
30 Då stod Pinehas fram og heldt dom, og plåga stilltest;
Potem se je dvignil Pinhás in izvršil sodbo in tako se je nadloga zaustavila.
31 og det vart rekna honom til rettferd frå ætt til ætt æveleg.
To mu je bilo šteto v pravičnost, vsem rodovom na vékomaj.
32 Og dei vekte vreide ved Meribavatnet, og det gjekk Moses ille for deira skuld;
Jezili so ga tudi pri vodah prepira, tako da se je zaradi njih za Mojzesa slabo izteklo,
33 for dei var tråssuge mot hans ande, og han tala tankelaust med sine lippor.
ker so dražili njegovega duha, tako da je s svojimi ustnicami nepremišljeno govoril.
34 Dei øydelagde ikkje dei folki som Herren hadde tala med deim um,
Niso pokončali narodov, glede katerih jim je Gospod zapovedal,
35 men dei blanda seg med heidningarne og lærde deira gjerningar,
temveč so bili pomešani med pogane in se naučili njihovih del.
36 og dei tente deira avgudar, og desse vart deim til ei snara,
Služili so svojim malikom, ki so bili zanje past.
37 og dei ofra sine søner og døtter til magterne,
Da, svoje sinove in svoje hčere so žrtvovali hudičem
38 og dei rende ut skuldlaust blod, blod av sine søner og døtter som dei ofra til Kana’ans avgudar, og landet vart vanhelga med blodskuld.
in prelivali nedolžno kri, celó kri svojih sinov in svojih hčera, ki so jih žrtvovali kánaanskim malikom, in dežela je bila oskrunjena s krvjo.
39 Og dei vart ureine ved sine gjerningar og dreiv hor ved si åtferd.
Tako so bili omadeževani s svojimi lastnimi deli in se šli vlačuganje s svojo lastno domiselnostjo.
40 Då loga Herrens vreide upp imot hans folk, og han stygdest ved sin arv.
Zato je bil zoper njegovo ljudstvo vžgan Gospodov bes, do take mere, da je preziral svojo lastno dediščino.
41 Og han gav deim i handi på heidningar, og dei som hata deim, vart herrar yver deim,
Izročil jih je v roko poganov in tisti, ki so jih sovražili, so vladali nad njimi.
42 og deira fiendar trengde deim, og dei laut bøygja seg under deira hand.
Tudi njihovi sovražniki so jih zatirali in privedeni so bili v podjarmljenje, pod njihovo roko.
43 Mange gonger fria han deim ut, men dei var tråssuge og sjølvrådige, og dei kom reint i vesaldom for si misgjerning.
Mnogokrat jih je osvobodil, toda dražili so ga s svojo namero in bili so ponižani zaradi svoje krivičnosti.
44 Men han såg til deim då dei var i naud, med di han høyrde deira klagerop.
Vendar ko je slišal njihovo vpitje, se je ozrl na njihovo stisko
45 Og han kom i hug si pakt for deim, og han ynkast etter si store miskunn.
in zanje se je spomnil svoje zaveze in se pokesal glede na množico svojih usmiljenj.
46 Og han let deim finna miskunn hjå alle som hadde fanga deim.
Pripravil jim je tudi usmiljenje pred vsemi tistimi, ki so jih odvedli ujete.
47 Frels oss, Herre vår Gud, og samla oss frå heidningarne, so me kann prisa ditt heilage namn, rosa oss av ditt lov!
Reši nas, oh Gospod, naš Bog in zberi nas izmed poganov, da se zahvaljujemo tvojemu svetemu imenu in da zmagujemo v tvojem hvaljenju.
48 Lova vere Herren, Israels Gud, frå æva og til æva! Og alt folket segje: Amen. Halleluja!
Blagoslovljen bodi Gospod, Izraelov Bog, od večnosti do večnosti in vse ljudstvo naj reče: »Amen. Hvalite Gospoda.«
