Jobs 9
1 Då tok Job til ords og sagde:
Potem je Job odgovoril in rekel:
2 «Eg veit for visst at det er so; kva rett fær mannen imot Gud?
»Vem, to je tako res. Toda kako bi človek mogel biti pravičen z Bogom?
3 Um han med honom vilde trætta, han kann’kje svara eitt til tusund.
Če se hoče pričkati z njim, mu ne more odgovoriti eno od tisočih.
4 Vis som han er og sterk i velde - kven kann vel strafflaust tråssa honom,
On je moder v srcu in mogočen v moči; kdo se je utrdil zoper njega in je uspel?
5 som fjelli flyt, dei veit’kje av det, og velter deim upp i harm,
Ki odstranja gore in ne vedo, ki jih prevrača v svoji jezi.
6 som ruggar jordi frå sin plass, so pilarne hennar skjelv,
Ki trese zemljo iz njenega kraja in njeni stebri trepetajo.
7 som soli byd so ho ei skin, og set eit segl for stjernorne,
Ki zapoveduje soncu in ta ne vzhaja in pečati zvezde.
8 som eine spanar himmeln ut og fram på havsens toppar skrid,
Ki sam razprostira nebo in stopa po valovih morja.
9 hev skapt Karlsvogni og Orion, Sjustjerna og Sørkamri med?
Ki dela Arktur, Orion, Gostosevce in južne sobe.
10 Som storverk gjer, me ei kann fata, og underverk forutan tal?
Ki dela velike stvari neodkrite, da, in čudeže brez števila.
11 Han framum gjeng, eg ser han ikkje; um burt han glid, eg går han ikkje.
Glej! Hodi poleg mene, jaz pa ga ne vidim; gre tudi naprej, toda jaz ga ne zaznavam.
12 Når han tek fat, kven stoggar honom? Kven honom spør: «Kva gjer du der?»
Glej, odvzema, kdo ga lahko ovira? Kdo mu bo rekel: ›Kaj delaš?‹
13 Gud stoggar ikkje vreiden sin; for han seg bøygde Rahabs-fylgjet.
Če Bog ne bo umaknil svoje jeze, se ponosni pomočniki sklonijo pod njim.
14 Kor kann vel eg då svara han? Kor skal for han eg ordi leggja?
Kako mnogo manj bi mu jaz mogel odgovoriti in izbrati svoje besede, da razpravljam z njim?
15 Um eg hev rett, eg kann’kje svara, men lyt min domar be um nåde.
Kateremu, čeprav bi bil pravičen, vendar ne bi mogel odgovoriti, temveč bi naredil ponižno prošnjo svojemu sodniku.
16 Og um han svara når eg ropa, eg trudde ei mi røyst han høyrde.
Če sem klical in mi je odgovoril, vendar ne bi verjel, da je prisluhnil mojemu glasu.
17 Han som i stormver reiv meg burt og auka grunnlaust såri mine,
Kajti lomi me z viharjem in brez razloga množi moje rane.
18 han let meg ikkje anda fritt, men metta meg med beiske ting.
Ne bo mi pustil, da zajamem sapo, temveč me napolnjuje z grenkobo.
19 Når magt det gjeld, då er han der; men gjeld det rett: kven stemnar honom?
Če govorim o moči, glej, on je močan, če pa o sodbi, kdo mi bo določil čas zagovarjanja?
20 Um eg hev rett, min munn meg dømer; er skuldlaus, han meg domfeller.
Če jaz sebe opravičim, me bodo moja lastna usta obsodila. Če rečem: ›Jaz sem popoln, ‹ se bo izkazalo, da sem sprevržen.
21 Skuldlaus eg er! eg skyner ei meg sjølv, vanvyrder livet mitt.
Čeprav bi bil popoln, vendar ne bi poznal svoje duše; preziral bi svoje življenje.
22 Det er det same, no eg segjer: Han tyner skuldig og uskuldig.
To je ena stvar, zato sem rekel to: ›On uničuje popolnega in zlobnega.‹
23 Når svipa brått gjev ulivssår, med lått han ser den gode lida.
Če nadloga nenadoma ubije, se bo posmehoval ob sojenju nedolžnih.
24 Han jordi gav i nidings hand; på domarar han syni kverver. Er det’kje han, kven er det då?
Zemlja je dana v roko zlobnega. On zakriva obličja njenih sodnikov. Če ne, kje in kdo je on?
25 Mitt liv fer snøggare enn lauparen, dei kverv, men lukka såg det aldri;
Torej moji dnevi so hitrejši kakor tekač. Odletijo proč, ničesar dobrega ne vidijo.
26 Det glid som båtar utav sev, lik ørn som ned på fengdi slær.
Minili so kakor nagle ladje, kakor orel, ki hiti k plenu.
27 Når eg mi plåga gløyma vil og jamna panna mi og smila,
Če rečem: ›Pozabil bom svojo pritožbo, prenehal bom s svojo potrtostjo in se potolažil, ‹
28 då gruvar eg for pina mi; eg veit du ei frikjenner meg.
se bojim vseh svojih bridkosti, vem, da me ne boš imel za nedolžnega.
29 For når eg lyt straffskuldig vera, kvifor skal eg då fåfengt stræva?
Če sem zloben, zakaj se potem trudim zaman?
30 Um eg i snø meg vilde tvætta og reinsa henderne med lut.
Če se umijem s snežnico in svoje roke naredim čiste kot še nikoli,
31 Du ned i grefti straks meg dukka, so mine klæde ved meg stygdest.
me boš vendar pahnil v jarek in moja lastna oblačila me bodo prezirala.
32 Han ikkje er ein mann som eg, kann ei med meg til retten gå;
Kajti on ni človek, kakor sem jaz, da bi mu odgovoril in bi skupaj prišla na sodbo.
33 d’er ingen skilsmann millom oss som handi si kann på oss leggja.
Niti ni tukaj kakršnegakoli razsodnika med nama, da bi lahko svojo roko položil na naju oba.
34 Når berre han tok riset frå meg og ikkje skræmde meg med rædsla,
Naj svojo palico vzame od mene in naj me njegov strah ne straši.
35 eg skulde tala utan otte; sjølv dømer eg meg annarleis.
Potem bi govoril in se ga ne bi bal, toda z menoj ni tako.
