Jobs 7
1 Ja, mannen hev ein strid på jordi; hans dagar gjeng som leigedagar.
Nije l' vojska život čovjekov na zemlji? Ne provodi l' dane poput najamnika?
2 Som trælen lengtar etter skugge, og leigekar på løni ventar,
Kao što trudan rob za hladom žudi, poput nadničara štono plaću čeka,
3 so fekk eg månader av vonbrot og næter fulle utav møda.
mjeseci jada tako me zapadoše i noći su mučne meni dosuđene.
4 Eg segjer når eg gjeng til kvile: «Når skal eg atter standa upp?» Og kvelden vert so lang, so lang: Eg ligg uroleg alt til dagsprett.
Liježuć' mislim svagda: 'Kada ću ustati?' A dižuć se: 'Kada večer dočekati!' I tako se kinjim sve dok se ne smrkne.
5 Og makk og sår min likam dekkjer, og hudi skorpnar og bryt upp att.
PÓut moju crvi i blato odjenuše, koža na meni puca i raščinja se.
6 Mi tid fer snøggar’ enn ein skutel, og ho kverv utan nokor von.
Dani moji brže od čunka prođoše, promakoše hitro bez ikakve nade.
7 Hugs på: mitt liv er som ein pust; mitt auga ser’kje lukka meir.
Spomeni se: život moj je samo lahor i oči mi neće više vidjet' sreće!
8 Snart er eg løynd for alle augo; du fåfengt stirer etter meg.
Prijateljsko oko neće me gledati; pogled svoj u mene upro si te sahnem.
Kao što se oblak gubi i raspline, tko u Šeol siđe, više ne izlazi. (Sheol h7585)
10 snur ei attende til sitt hus; hans heimstad kjenner han’kje meir.
Domu svome natrag ne vraća se nikad, njegovo ga mjesto više ne poznaje.
11 Difor vil’kje munnen stagga, men tala i min djupe hugverk og klaga i mi sjælenaud.
Ustima ja svojim stoga branit' neću, u tjeskobi duha govorit ću sada, u gorčini duše ja ću zajecati.
12 Er eg eit hav, er eg ein drake, med di du vaktar so på meg?
Zar sam more ili neman morska, pa si stražu nada mnom stavio?
13 Eg tenkjer: «Lægjet skal meg lindra, og sengi letta suti mi» -
Kažem li: 'Na logu ću se smirit', ležaj će mi olakšati muke',
14 då skræmer du meg upp med draumar, og støkkjer meg med ville syner,
snovima me prestravljuješ tada, prepadaš me viđenjima mučnim.
15 so at eg heller ville kjøvast, ja døy, enn vera slik ei beingrind.
Kamo sreće da mi se zadavit'! Smrt mi je od patnja mojih draža.
16 D’er nok! Eg liver ikkje æveleg; Haldt upp! Mitt liv er som ein pust.
Ja ginem i vječno živjet neću; pusti me, tek dah su dani moji!
17 Kva er ein mann, at du han vyrder og retter tanken din på honom,
Što je čovjek da ga toliko ti cijeniš, da je srcu tvojem tako prirastao
18 heimsøkjer honom kvar ein morgon, ransakar honom kvar ei stund?
i svakoga jutra da njega pohodiš i svakoga trena da ga iskušavaš?
19 Når tek du frå meg auga ditt? Meg slepper med eg svelgjar råken?
Kada ćeš svoj pogled skinuti sa mene i dati mi barem pljuvačku progutat'?
20 Hev eg gjort synd, kva gjer eg deg, du som på mannen vaktar stødt? Kvi hev du meg til skiva valt? So eg hev vorte meg ei byrd?
Ako sam zgriješio, što učinih tebi, o ti koji pomno nadzireš čovjeka? Zašto si k'o metu mene ti uzeo, zbog čega sam tebi na teret postao?
21 Kvi gjev du ikkje syndi til? Kvi ansar du på mine brot? No sig eg snart i moldi ned; og leitar du, so er eg burte.»
Zar prijestupa moga ne možeš podnijeti i ne možeš prijeći preko krivnje moje? Jer, malo će proći i u prah ću leći, ti ćeš me tražiti, al' me biti neće.”
