Jobs 41
1 Kann du fiska krokodillen, binda tunga hans med taum,
Zmoreš s kavljem izvleči leviatána? Ali njegov jezik z vrvico, ki jo spuščaš dol?
2 Draga snor i gjenom nosi, hogga krok i kjaken hans?
Ali lahko zatakneš kavelj v njegov nos? Ali njegovo čeljust prebodeš z [ribiško] ostjo.
3 Vil han tigga um nåde, tala mjuke ord til deg?
Mar ti bo delal mnoge ponižne prošnje? Ti bo govoril nežne besede?
4 Tru han vil gjera samband med deg og din træl for alltid verta?
Bo sklenil zavezo s teboj? Ga boš vzel za služabnika na veke?
5 Kann du han som leikfugl halda for smågjentorne i band?
Se boš igral z njim kakor s ptico? Ali ga hočeš zvezati za svoje dekle?
6 Handlar fiskarlag med honom, skiftar ut til kræmarar?
Ali bodo družabniki iz njega naredili gostijo? Ga bodo razdelili med trgovce?
7 Kann hans hud med spjot du fylla, og hans hovud med harpunar?
Lahko njegovo kožo napolniš z bodečimi žicami? Ali njegovo glavo z ribjimi sulicami?
8 Berre prøv - du skal det minnast; enn ein gong du gjer det ikkje!
Svojo roko položi nanj, spomni se bitke, ne stori tega ponovno.
9 Kvar og ein vil missa voni, verta feld ved syni av han.
Glej, njegovo upanje je zaman. Ali ne bo nekdo vržen dol, celo ko ga zagleda?
10 Ingen torer eggja honom; kven kann då mot meg reisa?
Nihče ni tako pogumen, da bi si ga drznil razvneti. Kdo je potem zmožen stati pred menoj?
11 Kven gav meg, so eg gjev att? Under himmeln alt eg eig.
Kdo mi je preprečil, da bi mu poplačal? Karkoli je pod celotnim nebom, je moje.
12 Ei eg tegjer um hans lemer, um hans sterke, væne bygnad.
Ne bom prikril njegovih delov, niti njegove moči, niti njegovega lepega razmerja.
13 Kven hev drege brynja av han, Gjenge inn i duble tanngard?
Kdo lahko odkrije obraz njegove obleke? Ali kdo lahko pride k njemu, s svojo dvojno uzdo?
14 Kven hev opna kjakeporten? Rædsla kring hans tenner ligg.
Kdo lahko odpre vrata njegovega obraza? Njegovi zobje na vsaki strani so strašni.
15 Sterke er hans skjolde-rader, feste med ei fast forsigling.
Njegove luske so njegov ponos, skupaj spete kakor z ozkim pečatom.
16 Tett dei ligg innåt kvarandre, ingi luft slepp millom deim.
Ena je blizu druge, da zrak ne more priti mednju.
17 Eine skjolden i den andre heng i hop, skilst ikkje åt.
Združene so druga z drugo, držijo se skupaj, da ne morejo biti ločene.
18 Ljos ifrå hans njosing strålar, augo skin som morgonroden.
Ob njegovem kihanju sije svetloba in njegove oči so podobne jutranjim vekam.
19 Or hans gap skyt brandar fram, gneistar sprutar derifrå.
Iz njegovih ust izhajajo plameni in iskre se sipljejo ven.
20 Or hans nasar stig det røyk, liksom eim or kjel som kokar.
Iz njegovih nosnic gre dim kakor iz vrelega lonca ali kotla.
21 Anden hans set eld på kol, logen ut or gapet stend.
Njegov dih prižge ogorke in plamen izhaja iz njegovih ust.
22 I hans nakke styrken bur, rædsla spring framfor hans åsyn.
V njegovem vratu ostaja moč in bridkost je pred njim spremenjena v radost.
23 Tette sit kjøtvalkarne, støypte fast urikkelg.
Luskine njegovega mesa so združene skupaj. V sebi so trdne, ne morejo se omajati.
24 Hjarta hans er hardt som stein, fast som understein i kverni.
Njegovo srce je čvrsto kakor kamen. Da, tako trdo kakor košček spodnjega mlinskega kamna.
25 Kjempor ræddast når han ris, misser både mod og hugs;
Ko se vzdiguje, so mogočni prestrašeni. Zaradi zlomov se očiščujejo.
26 Sverd vil ikkje bita på, ikkje skot med spjot og pil.
Meč tistega, ki seže proti njemu, ne more obstati, niti sulica, niti puščica, niti brezrokavna verižna srajca.
27 Jarn agtar han liksom strå, kopar nett som fauskeved.
Železo ceni kakor slamo in bron kakor trohnel les.
28 Ei han vik for bogesonen; stein frå slyngja vert som halm,
Puščica ga ne more spraviti v beg. Kamni iz prače so mu spremenjeni v strnišče.
29 og stridsklubba vert som strå, og han lær åt spjot som susar.
Puščice so štete kakor strnišče. Smeji se ob tresenju sulice.
30 Under han er kvasse broddar, spor dei set som treskjeslede.
Ostro kamenje je pod njim. Po blatu razširja ostre koničaste stvari.
31 Djupet kokar som ei gryta, sjøen som ein salvekjel.
Globinam napravlja, da vrejo kakor lonec. Morje dela podobno loncu mazila.
32 Vegen lyser etter honom, djupet skin som sylverhår.
On dela stezo, da sije za njim. Nekdo bi mislil, da bo globina osivela.
33 Liken hans på jord ei finst, denne skapning utan ræddhug.
Na zemlji ni njemu podobnega, ki je narejen brez strahu.
34 Han ser ned på alt som høgt er, konge yver alle kaute.»
Gleda vse visoke stvari. Kralj je nad vsemi ponosnimi otroki.«
