Jobs 27
1 Job heldt fram med talen sin og sagde:
Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:
2 «So sant Gud liver, som meg sveik, og Allvalds som meg volde sorg
» Kakor Bog živi, ki je odvzel mojo sodbo in Vsemogočni, ki je nadlegoval mojo dušo;
3 - for endå eg min ande dreg; i nosi mi er guddomspust -:
ves čas je moj dih v meni in Božji duh je v mojih nosnicah;
4 Urett ligg ei på mine lippor; mi tunga talar ikkje svik.
moje ustnice ne bodo govorile zlobnosti niti moj jezik ne bo izrekel prevare.
5 D’er langt frå meg å gje’ dykk rett, mi uskyld held eg fast til dauden.
Bog ne daj, da bi vas opravičil. Dokler ne umrem, svoje neokrnjenosti ne bom odstranil od sebe.
6 Mi rettferd held eg fast uskjepla, eg ingen dag treng skjemmast ved.
Svojo pravičnost trdno držim in je ne bom izpustil. Moje srce me ne bo grajalo, tako dolgo, dokler živim.
7 Min fiend’ skal seg syna gudlaus, min motstandar som urettferdig.
Naj bo moj sovražnik kakor zlobnež in kdor se dviguje zoper mene kakor nepravičnež.
8 Kva von hev en gudlaus att, når Gud vil sjæli or han draga?
Kajti kaj je upanje hinavca, čeprav on pleni, medtem ko Bog odvzema njegovo dušo?
9 Vil Gud vel høyra skriket hans, når trengsla bryt innyver honom?
Mar bo Bog slišal njegov jok, ko nadenj pride stiska?
10 Kann han i Allvald vel seg gleda? Kann han kvar tid påkalla Gud?
Mar se bo razveseljeval v Vsemogočnem? Mar bo vedno klical k Bogu?
11 Eg um Guds hand vil læra dykk; kva Allvald vil, det dyl eg ikkje.
Učil te bom z Božjo roko. Tega, kar je z Vsemogočnim, ne bom prikrival.
12 Sjå dette hev det alle set; kvi talar de då tome ord?
Glejte, vi vsi ste to videli, zakaj ste potem vsi skupaj tako prazni?
13 Den lut fær gudlause av Gud, den arven valdsmann fær av Allvald.
To je delež zlobnega moža z Bogom in dediščina zatiralcev, ki jo bodo prejeli od Vsemogočnega.
14 Til sverdet veks hans søner upp; hans avkom mettast ei med brød;
Če bodo njegovi otroci pomnoženi, je to za meč in njegovo potomstvo ne bo nasičeno s kruhom.
15 dei siste legst i grav ved pest, og enkjorne held ingi klaga.
Tisti, ki preostanejo od njega, bodo pokopani v smrt in njegove vdove ne bodo jokale.
16 Og um han dyngjer sylv som dust og samlar klæde liksom leir:
Čeprav kopiči srebra kakor prahu in si pripravlja oblačila kakor iz ila,
17 Den rettvise tek klædi på; skuldlause skifter sylvet hans.
to lahko pripravlja, toda pravični si bo to nadel in nedolžni bo razdelil srebro.
18 Han byggjer huset sitt som molen, likt hytta vaktmannen set upp.
Svojo hišo gradi kakor molj in kakor šotor, ki ga postavlja čuvaj.
19 Rik legg han seg - men aldri meir; han opnar augo - og er burte.
Bogataš se bo ulegel, toda ne bo zbran, odpira svoje oči in ga ni.
20 Som vatsflaum rædsla honom tek, ved natt riv stormen honom burt.
Strahote ga zgrabijo kakor vode, vihar ga ukrade v noči.
21 Han driv av stad for austanvind, som blæs han frå hans heimstad burt.
Vzhodnik ga odnaša proč in on odhaja; kakor vihar ga vrže iz njegovega kraja.
22 Han utan miskunn på han skyt; frå handi hans han røma må.
Kajti Bog bo vrgel nanj in ne bo prizanesel, želel bo pobegniti iz njegove roke.
23 Med hender klappar dei åt han og pip han frå hans heimstad burt.
Ljudje bodo s svojimi rokami ploskali nad njim in ga izžvižgali iz njegovega kraja.
