Jobs 14
1 Sjå - menneskjet, av kvinna født, det liver stutt, av uro mett.
Človek, ki je rojen iz ženske, je malo-dneven in poln težav,
2 Som blom det sprett og visnar burt, ja, lik ein skugge burt det fer.
poganja kakor cvet in je odtrgan, odleti tudi kakor senca in ne nadaljuje.
3 Men du med honom auga held, og meg du dreg for domen din.
Mar odpiraš svoje oči nad takšnim in me s seboj vodiš na sodbo?
4 Skal tru det av ein urein kjem ein som er rein? Nei, ikkje ein!
Kdo lahko privede čisto stvar iz nečiste? Niti en.
5 Når dagetalet hans er sett, hans månads-tal sett fast hjå deg, når du for han ei grensa drog som ei han yverskrida kann,
Ker so njegovi dnevi določeni, je število njegovih mesecev s teboj; ti si določil njegove meje, ki jih ne more prestopiti.
6 so snu deg frå, lat han få fred og ha sin dag som leigekaren!
Obrni se od njega, da lahko počiva, dokler svojega dneva ne bo dovršil kakor najemnik.
7 For treet er det endå von; um det vert det hogge, sprett det att, på renningar det vantar ikkje.
Kajti upanje je za drevo, če je posekano, da bo ponovno pognalo in da njegove nežne veje ne bodo odnehale.
8 Når røterne i jordi eldest, og stomnen døyr i turre mold,
Čeprav se njegova korenina v zemlji postara in njegov štor umre v zemlji,
9 ved dåm av vatnet skyt det knupp, fær som ein stikling grøne greiner.
vendar preko vonja vode vzbrsti in požene veje kakor rastlina.
10 Men døyr ein mann, då ligg han der; han andast, og kvar er han då?
Toda človek umre in obleži. Da, človek izroči duha in kje je?
11 Som vatnet renn ut or ein sjø, som elvi minkar, turkast ut,
Kakor vode izhlapevajo iz morja in se poplava izsušuje in posuši,
12 so ligg ein mann, ris ikkje upp; til himmeln kverv, dei vaknar ikkje; ein kann’kje vekkja deim or svevnen.
tako se človek uleže in ne vstane. Dokler ne bo več neba, se ne bodo prebudili niti ne bodo dvignjeni iz svojega spanja.
13 Å, gjev du gøymde meg i helheim, løynde meg, til din vreide gav seg, gav meg ein frest, og so meg hugsa! (Sheol h7585)
Oh, da bi me hotel skriti v grob, da bi me varoval na skrivnem, dokler tvoj bes ne mine, da bi mi določil določeni čas in me spomnil! (Sheol h7585)
14 Tru mannen døyr og livnar att? I all min strid eg skulde vona og venta til avløysing kom.
Če človek umre, mar bo ponovno živel? Vse dni svojega določenega časa bom čakal, dokler ne pride moja sprememba.
15 Eg skulde svara, når du ropa og lengta mot dine eige verk.
Klical boš in jaz ti bom odgovoril; imel boš željo po delu svojih rok.
16 Men no du tel kvart stig eg tek og agtar vel på syndi mi;
Kajti sedaj šteješ moje korake. Mar ne paziš nad mojim grehom?
17 mi synd er læst i pungen inn, og på mi skuld du gøymer vel!
Moj prestopek je zapečaten v mošnji in ti zašiješ mojo krivičnost.
18 Som fjellet fell og smuldrast burt, og berget frå sin stad vert flutt,
Zagotovo padajoča gora pride v nič in skala je odstranjena iz svojega kraja.
19 Som vatnet holar steinen ut, og flaumen skolar moldi burt, so tek du ifrå mannen voni
Vode brusijo kamne. Ti izpiraš stvari, ki rastejo ven iz zemeljskega prahu in ti uničuješ upanje človeka.
20 og tyngjer honom ned for alltid. Han fer av stad; med åsyn rengd du sender honom burt frå deg.
Na veke prevladuješ zoper njega in on premine. Spreminjaš njegovo obličje in ga pošiljaš proč.
21 Han veit’kje um hans born vert heidra; han merkar ikkje um dei armast;
Njegovi sinovi so prišli v čast in on tega ne ve. Ponižani so, toda tega ne zaznava o njih.
22 Hans eigen kropp hans liding valdar, og sjæli græt for eigi sorg.»
Toda njegovo meso na njem bo imelo bolečino in njegova duša znotraj njega bo žalovala.«
