Jobs 11
1 Då tok Sofar frå Na’ama til ords og sagde:
Potem je odgovoril Cofár Naámčan in rekel:
2 «Skal slik ei svalling ei få svar? Skal slik ein storpratar få rett?
»Mar ne bo množica besed odgovorjena? Mar naj bo mož, poln govora, opravičen?
3 Skal menner for din ordflaum tegja? Skal du få spotta utan skjemsla?
Mar naj tvoje laži naredijo možem, da molčijo? In ko zasmehuješ, ali te noben človek ne bo osramotil?
4 Du segjer: «Rein er læra mi, eg skuldfri er i dine augo.»
Kajti rekel si: ›Moj nauk je čist in jaz sem čist v tvojih očeh.‹
5 Men dersom berre Gud vil tala og opna munnen sin mot deg,
Toda oh, da bi Bog spregovoril in zoper tebe odprl svoje ustnice
6 og syna deg sin løynde visdom, kor han eig vit i dobbelt mål! Då skulde du nok skyna at Gud gjev deg noko til av syndi.
in da bi ti pokazal skrivnosti modrosti, da so dvojne temu kar je! Vedi torej, da Bog od tebe terja manj, kakor zasluži tvoja krivičnost.
7 Skal tru Guds tankedjup du kjenner? Hev du nått fram til Allvalds grensa?
Mar lahko z iskanjem najdeš Boga? Mar lahko do popolnosti spoznaš Vsemogočnega?
To je tako visoko kakor nebo. Kaj lahko storiš? Globlje kakor pekel. Kaj lahko spoznaš? (Sheol h7585)
9 Lenger enn jordi strekkjer seg og breidare enn havet sjølv.
Njegova mera je daljša kakor zemlja in širša kakor morje.
10 Når han skrid fram og legg i lekkjor, stemnar til doms, kven stoggar honom?
Če odseka in zapre, ali zbere skupaj, kdo ga potem lahko ovira?
11 Han kjenner deim som talar lygn; han ser den falske utan leiting.
Kajti pozna praznoglave ljudi. Tudi zlobnost vidi. Mar ne bo potem tega preudaril?
12 Det tome hovud fær forstand, og asenfolen vert til mann.
Kajti praznoglav človek bi bil moder, čeprav bi bil človek rojen kakor žrebe divjega osla.
13 Men vil du bu ditt hjarta rett og henderne mot honom breida
Če pripraviš svoje srce in svoje roke iztegneš k njemu,
14 og halda svik frå handa di og urett burte frå ditt tjeld,
če je krivičnost v tvoji roki, jo odloži daleč proč in naj zlobnost ne prebiva v tvojih šotorih.
15 då kann du lyt’laust hovud lyfta, då stend du fast og ræddast ikkje;
Kajti potem boš povzdignil svoj obraz brez madeža. Da, neomajen boš in se ne boš bal,
16 då kann du gløyma all di møda, liksom ei elv som framum rann.
ker boš pozabil svojo bedo in se je boš spominjal kakor vode, ki tečejo mimo,
17 Klårar’ enn dagen stend ditt liv, og myrkret vert til morgongråe;
in tvoja starost bo jasnejša kakor opoldan; svetil boš naprej, ti boš kakor jutro.
18 då er du trygg, då hev du von, du ottelaus til kvile gjeng.
Ti boš varen, ker je upanje. Da, kopal boš okoli sebe in svoj počitek si boš vzel v varnosti.
19 Du ligg, og ingen upp deg skræmer, og mange vil deg gjerne tekkjast.
Tudi ulegel se boš in nihče te ne bo strašil. Da, mnogi te bodo obžalovali.
20 Men augo veiknar på dei vonde; dei hev’kje nokor tilflugt meir, men ventar på å anda ut.»
Toda oči zlobnih bodo odpovedale in ne bodo pobegnili in njihovo upanje bo kakor izročitev duha.«
