Jobs 11
1 Då tok Sofar frå Na’ama til ords og sagde:
Sofar iz Naama progovori tad i reče:
2 «Skal slik ei svalling ei få svar? Skal slik ein storpratar få rett?
“Zar na riječi mnoge da se ne odvrati? Zar će se brbljavac još i opravdati?
3 Skal menner for din ordflaum tegja? Skal du få spotta utan skjemsla?
Zar će tvoje trice ušutkati ljude, zar će ruganje ostat' neizrugano?
4 Du segjer: «Rein er læra mi, eg skuldfri er i dine augo.»
Rekao si: 'Nauk moj je neporočan, u očima tvojim čist sam i bez ljage.'
5 Men dersom berre Gud vil tala og opna munnen sin mot deg,
Ali kada bi Bog htio progovorit' i otvorit usta da ti odgovori
6 og syna deg sin løynde visdom, kor han eig vit i dobbelt mål! Då skulde du nok skyna at Gud gjev deg noko til av syndi.
kada bi ti tajne mudrosti otkrio koje um nijedan ne može doumit', znao bi da ti za grijehe račun ište.
7 Skal tru Guds tankedjup du kjenner? Hev du nått fram til Allvalds grensa?
Možeš li dubine Božje proniknuti, dokučiti savršenstvo Svesilnoga?
Od neba je više: što još da učiniš? Od Šeola dublje: što još da mudruješ? (Sheol h7585)
9 Lenger enn jordi strekkjer seg og breidare enn havet sjølv.
Duže je od zemlje - šire je od mora!
10 Når han skrid fram og legg i lekkjor, stemnar til doms, kven stoggar honom?
Ako se povuče, ako te pograbi, ako na sud preda, tko će mu braniti?
11 Han kjenner deim som talar lygn; han ser den falske utan leiting.
Jer on u čovjeku prozire prijevaru, vidi opačinu ako i ne gleda.
12 Det tome hovud fær forstand, og asenfolen vert til mann.
Čovjek se bezuman obraća k pameti i divlji magarac uzdi se pokori.
13 Men vil du bu ditt hjarta rett og henderne mot honom breida
Ako li srce svoje ti uspraviš i ruke svoje pružiš prema njemu,
14 og halda svik frå handa di og urett burte frå ditt tjeld,
ako li zloću iz ruku odbaciš i u šatoru svom ne daš zlu stana,
15 då kann du lyt’laust hovud lyfta, då stend du fast og ræddast ikkje;
čisto ćeš čelo moći tad podići, čvrst ćeš biti i bojati se nećeš.
16 då kann du gløyma all di møda, liksom ei elv som framum rann.
Svojih se kušnja nećeš sjećat' više kao ni vode koja je protekla.
17 Klårar’ enn dagen stend ditt liv, og myrkret vert til morgongråe;
Jasnije će tvoj život sjat' no podne, tmina će se obratit' u svanuće.
18 då er du trygg, då hev du von, du ottelaus til kvile gjeng.
U uzdanju svom živjet ćeš sigurno i zaštićen počivat ćeš u miru.
19 Du ligg, og ingen upp deg skræmer, og mange vil deg gjerne tekkjast.
Kad legneš, nitko te buniti neće; mnogi će tvoju tražiti naklonost.
20 Men augo veiknar på dei vonde; dei hev’kje nokor tilflugt meir, men ventar på å anda ut.»
A zlikovcima ugasnut će oči, neće im više biti utočišta: izdahnut', bit će jedina im nada.”
