Salamo 137

1 Tañ’olon-tsaka e Bavele eo, ty nitoboha’ay naho nirovetse, t’ie nahatiahy i Tsiône.

Ob rekah Babilonskih, ondi smo sedeli ter jokali, spominjajoč se Sijona.

2 Amo sohihy añivo’eo ty nandradoradoa’ay o marovani’aio,

Na vrbe v deželi obesili smo strune svoje,

3 Teo ty nihalalia’ o mpanese anaio sabo, naho nipaia’ o mpampisoañ’ anaio rebeke, ami’ty hoe: Isabò o sabo’ i Tsiôneo.

Dasì so tam hoteli od nas veselih pesmi, ki so nas odpeljavali vjete, in ki so mučili nas govoreč: Pojte nam katero pesmi Sijonskih.

4 Aa vaho akore ty hisaboentika ty sabo’ Iehovà an-tanen’ ambahiny atoy?

Kako bi bili peli pesem Gospodovo v tujcev deželi?

5 Naho haliñoko irehe ry Ierosalaime, le angao ho kombimba ty sirako havana.

Če pozabim tebe, Jeruzalem, pozabi naj se desnica moja.

6 Adono hipitek’ ami’ty lañilañiko ty lelako, naho tsy mahatiahy azo iraho, lehe tsy aonjoko ambone’ ze mahafale ahiko iaby t’Ierosalaime.

Jezik moj naj se mi prijemlje neba, ako se ne spominjam tebe, ako ne povzdigujem Jeruzalema nad glavo radosti svoje.

7 Tiahio ry Iehovà ty kabò’o amo nte Edomeo tañ’andro’ Ierosalaime: Rotsaho! hoe iereo, akoromaho pak’amo mananta’eo!

Spomni se, Gospod, zoper Edomejce dneva Jeruzalemskega; kateri so rekli: "Razvalite, razvalite; dokler bode kaj podzidja v njem!"

8 Ry anak-ampela’ i Bavele, harotsake irehe, haha ty hañavak’azo amy nañondroha’o ama’aio.

Rod Babilonski naj se pokončá; blagor mu, kdor ti bode povrnil hudodelstvo, katero si nam storil.

9 Fale ty handrambe o anak’ajaja’oo, handretsake iareo an-damilamy eo.

Blagor, kdor zgrabi in razdrobi otroke tvoje ob skalo!