Salamo 120

1 Izaho niampoheke, le nikanjy Iehovà, vaho tinoi’e.

Pesem preizvrstna. Gospoda sem klical v največji stiski svoji, in uslišal me je.

2 O ry Iehovà, apitsoho an-tsoñin-dremborake ty fiaiko, boak’ ami’ty lela mamañahy.

Gospod, reši me ustne lažnjive, zvijačnega jezika.

3 Inon-ty homeañ’ azo, ino ka ty hanoeñe ama’o ty lela letra’e tia?

Kaj naj ti dá, ali kaj pridene jezik zvijačni?

4 ana-pale masiom-panalolahy, naho forohan’ andrabey!

Besede podobne ostrim pušicam mogočnega, primérne žarjavici brinjevi.

5 Hankàñe amako te mañialo e Mèseke añe, naho ty fimoneñako an-kiboho’ i Kedàre ao!

Gorjé meni, ker popotujem toliko časa, stanujem kakor prebivalci šatorov Kedarski.

6 Loho hatr’ela’e ty nitraofam-piaiko ami’ty kivoho’ o malaim-pilongoañeo.

Predolgo zdí se duši moji da je prebivala pri sovražniku mirú.

7 Toe mpitea filongoan-draho; fa ie ivolañako, aly avao ty onjone’ iereo.

Jaz ljubim mir, ali ko govorim, kličejo oni na boj.