Salamo 104
1 Andriaño t’Iehovà, ry troko; ry Iehovà Andrianañahareko, jabahinake irehe, asiñe naho volonahetse ro misaroñ’ azo,
Blagoslavljaj, duša moja Gospoda. Gospod, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel.
2 ihemiholonkon-kazavañe hoe sarimbo; velare’o hoe tèmetse o likerañeo.
Odevaš se z lučjo kakor z obleko; nebesa razpenjaš kakor zagrinjalo;
3 Ampandrè’e an-drano ao o faham-batsa’eo, anoe’e sarete’e o rahoñeo, draidraite’e añ’ ela’ o tiokeo.
Kateri stavi v vode gornje hrame svoje; kateri nareja oblake za voz svoj, kateri hodéva po vetrov perotih,
4 Anoe’e ira’e o tiokeo, mpitoro’e o afo mibelañeo.
Kateri dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plameneči,
5 Naore’e amo faha’eo ty tane toy, soa tsy hasiotse nainai’e donia.
Ustanovil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na vedno večne čase.
6 Siniki’o hoe saroñe i lalekey; nijohañe ambone’ o vohitseo ty rano;
Z breznom si jo bil odél kakor z odejo, ko so vode stale čez gore.
7 Nibioñe iereo te trinevo’o, nibororoñe mb’eo ami’ty fivolan’ ampi’o;
Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom bežale so urno.
8 Nionjoñe o vohitseo, nilempotse o vavataneo, mb’amo toetse tinendre’o ho a iareoo
Dvignile so se gore, pogreznile se doline na mesto, katero si jim bil ustanovil.
9 Jinado’o efetse tsy hililara’e; tsy mone hibalike hañàmpo ty tane toy.
Mejo si postavil, da ne idejo čez, da se ne povrnejo, pokrit zemljo;
10 Añirahe’e rano migoangoañe o goledoñeo; mikararak’ añivo’ o vohitseo;
Kateri izpuščaš studence po dolinah, da hodijo med gorami.
11 ampinome’ iereo rano o bibin-kivoke iabio; afa-karan-drano o borìke lìio.
Napajajo naj vse poljske živali; žejo svojo gasé divji osli.
12 Mimoneñe añ’olo’ iereo eo o voron-dikerañeo; mivolañe an-tsinga-katae ey.
Poleg njih prebivajo tice nebeške, glasijo se iz med listja.
13 Tondraha’e hirik’amo efe’e amboneo o vohitseo; mahaeneñe ty tane toy o vokam-pitoloña’eo.
Kateri móči goré iz gornjih hramov svojih, da se sè sadom dél tvojih zemlja pase.
14 Ampitiria’e ahetse o añombeo, vaho añañe, vale’ ty fitoloña’ ondatio, hampahavokare’e haneñe ty tane,
Daješ, da seno raste živini, in zelišče človeku za rabo, da jemlje hrano iz zemlje;
15 naho divay hampifale ty arofo’ ondaty, naho solike hañamendo ty lahara’e, vaho mahakama hahavaño ty arofo’e.
Kateri z vinom razveseljuje srce človeku; z oljem svetlo dela čelo, in z jedjo podpira srce človeku.
16 Enen-drano o hatae’ Iehovào, o mendorave’ i Lebanone nambolè’eo,
Siti se drevje Gospodovo; cedre na Libanonu, katere je vsadil;
17 ama’e ao ro anoa’ o voroñeo traño; naho ty fañaoke, anakao ty akiba’e.
(Kjer gnezdijo tički), jelke prebivališče štorklji,
18 Ho a o ose lì-o o vohitse aboo; fiampiram-panaloke o tevañeo.
Gore previsoke divjim kozlom, skale prebivališče gorskim mišim.
19 Nanoe’e fifotoañañe i volañey; apota’ i àndroy ty toem-pitsofora’e.
Postavil je mesec za čase gotove, solnce, ki pozna záhod svoj.
20 Tinendre’o i ieñey, mivotrake te haleñe ty fitingatingàña’ ze hene biby añ’ala ao.
Temé narejaš, da je noč, ko prilezejo vse gozdne živali.
21 Mitreñe, mitsatsa hena o liona tora’eo, mipay ty hane’e aman’ Añahare.
Mladi levi rjoveč po plenu, in iskajoč od Boga mogočnega hrane svoje.
22 Ie manjirike i àndroy, mipoliotse iereo vaho mandre an-dakato’e ao.
O solnčnem vzhodu se poskrijejo in ležé v brlogih svojih.
23 Miavotse mb’am-pitoloña’e mb’eo ondatio, ampara’ te haleñe.
Človek gre na delo svoje, in na polje svoje do večera.
24 O ry Iehovà, akore ty hamaro’ o fitoloña’oo! kila nanoe’o an-kihitse; manitsike ty tane toy o vara’oo.
Kako veličastna so dela tvoja, o Gospod; kako modro si jih naredil vsa; kako polna je zemlja posesti tvoje!
25 Indroke i riakey, jabajaba mihenehene, ifamorohotam-biby tsy hay iaheñe— ty kede naho ty bey.
V morji samem velikem in prostornem: tu so lazeče živali, in brez števila živali z velikimi male.
26 Ama’e ty ionjonan-dakam-bey, naho i fañaneñe nitsenè’o hihisa aoy.
Tod hodijo ladije; som, katerega si ustvaril, igrá se v njem.
27 Songa mandiñ’ Azo hamahana’o haneñ’ an-tsa’e.
Vse tó čaka tebe, da jim daš živeža o svojem času.
28 Anjotsoa’o, le atonto’ iareo, sokafe’o ty fità’o, vaho hene ànjan-draha soa.
Ko jim daješ ti, pobirajo; ko jim odpreš roko svojo sitijo se z dobroto.
29 Aeta’o ty lahara’o, le lonjetse iereo; sintone’o ty kofò’e, le mihomake mimpoly an-debok’ ao.
Ko jim skriješ obličje svoje, zbegajo se; ko jim vzameš sapo, ginejo in povračajo se v svoj prah.
30 Irahe’o t’i Arofo’o, mioreñe iereo, vaho vaoe’o ty tarehe’ ty tane toy.
Ko izpuščaš sapo svojo, oživljajo se, obličje obnavljaš zemlji.
31 Tsy mb’ia ho modo ty enge’ Iehovà; ho rebehe’ Iehovà o fitoloña’eo,
Čast bodi Gospodu vekomaj; raduj se, Gospod, v delih svojih!
32 Mampititititike ty tane toy te vazohoe’e, mahatoeñe o vohitseo te edrè’e.
Ko pogleda na zemljo, trese se ona; ko se dotakne gorâ, kadé se.
33 Ho saboeko t’Iehovà kanao mbe velon-draho; ho rengèko an-tsabo t’i Andrianañahare katao mbe mahakofòke.
Pel bodem Gospodu v življenji svojem; prepeval Bogu svojemu, dokler bodem.
34 Toe mamy t‘ie itsakoreakoo, ifaleako t’Iehovà.
Prijetno bode o njem premišljevanje moje, radoval se bodem jaz v Gospodu.
35 Ho mongoreñe an-tane atoy o mpanan-tahiñeo le tsy ho eo o lo-tserekeo. Andriaño t’Iehovà, ry troko. Treño t’Ià.
Izginejo naj grešniki sè zemlje, in krivičnih več ne bódi; blagoslavljaj, duša moja, Gospoda. Aleluja!
