Salamo 104
1 Andriaño t’Iehovà, ry troko; ry Iehovà Andrianañahareko, jabahinake irehe, asiñe naho volonahetse ro misaroñ’ azo,
Blagoslavljaj Gospoda, oh moja duša. Oh Gospod, moj Bog, ti si tako velik, oblečen si s častjo in veličanstvom.
2 ihemiholonkon-kazavañe hoe sarimbo; velare’o hoe tèmetse o likerañeo.
Ki se pokrivaš s svetlobo kakor z obleko, ki razteguješ nebo kakor zaveso.
3 Ampandrè’e an-drano ao o faham-batsa’eo, anoe’e sarete’e o rahoñeo, draidraite’e añ’ ela’ o tiokeo.
Ki polagaš bruna svojih sob v vodah, ki delaš oblake [za] svoj bojni voz, ki hodiš na perutih vetra.
4 Anoe’e ira’e o tiokeo, mpitoro’e o afo mibelañeo.
Ki svoje angele delaš za duhove, svoje služabnike za goreč ogenj.
5 Naore’e amo faha’eo ty tane toy, soa tsy hasiotse nainai’e donia.
Ki polagaš temelje zemlji, da na veke ne bo odstranjena.
6 Siniki’o hoe saroñe i lalekey; nijohañe ambone’ o vohitseo ty rano;
Pokrivaš jo z globinami kakor z obleko; vode stojijo nad gorami.
7 Nibioñe iereo te trinevo’o, nibororoñe mb’eo ami’ty fivolan’ ampi’o;
Ob tvojem oštevanju so zbežale, ob glasu tvojega groma so odhitele.
8 Nionjoñe o vohitseo, nilempotse o vavataneo, mb’amo toetse tinendre’o ho a iareoo
Gredo gor po gorah, gredo dol po dolinah, na kraj, ki si ga ti osnoval zanje.
9 Jinado’o efetse tsy hililara’e; tsy mone hibalike hañàmpo ty tane toy.
Postavil si mejo, da je ne morejo prečkati, da se ponovno ne obrnejo in ne pokrijejo zemlje.
10 Añirahe’e rano migoangoañe o goledoñeo; mikararak’ añivo’ o vohitseo;
On izvire pošilja v doline, ki tečejo med hribi.
11 ampinome’ iereo rano o bibin-kivoke iabio; afa-karan-drano o borìke lìio.
Dajejo piti vsaki poljski živali, divji osli si gasijo žejo.
12 Mimoneñe añ’olo’ iereo eo o voron-dikerañeo; mivolañe an-tsinga-katae ey.
Poleg njih bo perjad neba, ki žvrgoli med mladikami, imela svoje prebivališče.
13 Tondraha’e hirik’amo efe’e amboneo o vohitseo; mahaeneñe ty tane toy o vokam-pitoloña’eo.
Iz svojih sob namaka hribe; zemlja je nasičena s sadom tvojih del.
14 Ampitiria’e ahetse o añombeo, vaho añañe, vale’ ty fitoloña’ ondatio, hampahavokare’e haneñe ty tane,
Travi povzroča, da raste za živino in zelišče za služenje človeku, da lahko obrodi hrano iz zemlje
15 naho divay hampifale ty arofo’ ondaty, naho solike hañamendo ty lahara’e, vaho mahakama hahavaño ty arofo’e.
in vino, da razveseljuje človekovo srce in olje, da njegovemu obrazu stori, da zasveti in kruh, ki utrjuje človekovo srce.
16 Enen-drano o hatae’ Iehovào, o mendorave’ i Lebanone nambolè’eo,
Gospodova drevesa so polna soka, libanonske cedre, ki jih je posadil,
17 ama’e ao ro anoa’ o voroñeo traño; naho ty fañaoke, anakao ty akiba’e.
kjer si ptice pletejo svoja gnezda; glede štorklje, so ciprese njena hiša.
18 Ho a o ose lì-o o vohitse aboo; fiampiram-panaloke o tevañeo.
Visoki hribi so zatočišče za divje koze in skale za kunce.
19 Nanoe’e fifotoañañe i volañey; apota’ i àndroy ty toem-pitsofora’e.
Luno je določil za obdobja, sonce pozna svoje zahajanje.
20 Tinendre’o i ieñey, mivotrake te haleñe ty fitingatingàña’ ze hene biby añ’ala ao.
Delaš temo in je noč, ko vse gozdne živali lazijo naprej.
21 Mitreñe, mitsatsa hena o liona tora’eo, mipay ty hane’e aman’ Añahare.
Mladi levi rjovejo za svojim plenom in iščejo svojo hrano od Boga.
22 Ie manjirike i àndroy, mipoliotse iereo vaho mandre an-dakato’e ao.
Sonce vzhaja, zberejo se skupaj in se zleknejo v svoje brloge.
23 Miavotse mb’am-pitoloña’e mb’eo ondatio, ampara’ te haleñe.
Človek hodi naprej k svojemu delu in k svojemu trudu do večera.
24 O ry Iehovà, akore ty hamaro’ o fitoloña’oo! kila nanoe’o an-kihitse; manitsike ty tane toy o vara’oo.
Oh Gospod, kako mnogotera so tvoja dela! V modrosti si jih vsa naredil; zemlja je polna tvojih bogastev.
25 Indroke i riakey, jabajaba mihenehene, ifamorohotam-biby tsy hay iaheñe— ty kede naho ty bey.
Tako je to veliko in široko morje, v katerem so brezštevilne plazeče stvari, tako majhne kakor velike živali.
26 Ama’e ty ionjonan-dakam-bey, naho i fañaneñe nitsenè’o hihisa aoy.
Tam se vozijo ladje, tam je ta leviatán, ki si ga naredil, da se igra v njem.
27 Songa mandiñ’ Azo hamahana’o haneñ’ an-tsa’e.
Vsi ti čakajo nate, da jim lahko daš njihovo hrano v pravšnjem obdobju.
28 Anjotsoa’o, le atonto’ iareo, sokafe’o ty fità’o, vaho hene ànjan-draha soa.
To jim daješ, pobirajo; odpiraš svojo roko, nasičujejo se z dobrim.
29 Aeta’o ty lahara’o, le lonjetse iereo; sintone’o ty kofò’e, le mihomake mimpoly an-debok’ ao.
Skrivaš svoj obraz, preplašijo se; jemlješ njihov dih, poginejo in se vrnejo k svojemu prahu.
30 Irahe’o t’i Arofo’o, mioreñe iereo, vaho vaoe’o ty tarehe’ ty tane toy.
Svojega duha pošiljaš naprej, ustvarjeni so; in obnavljaš obličje zemlje.
31 Tsy mb’ia ho modo ty enge’ Iehovà; ho rebehe’ Iehovà o fitoloña’eo,
Gospodova slava bo vztrajala na veke. Gospod se bo veselil v svojih delih.
32 Mampititititike ty tane toy te vazohoe’e, mahatoeñe o vohitseo te edrè’e.
Gleda na zemljo in ta se trese; dotika se hribov in se kadijo.
33 Ho saboeko t’Iehovà kanao mbe velon-draho; ho rengèko an-tsabo t’i Andrianañahare katao mbe mahakofòke.
Dokler živim, bom prepeval Gospodu; dokler imam svoj obstoj, bom prepeval hvalo svojemu Bogu.
34 Toe mamy t‘ie itsakoreakoo, ifaleako t’Iehovà.
Moje premišljevanje o njem bo prijetno; veselil se bom v Gospodu.
35 Ho mongoreñe an-tane atoy o mpanan-tahiñeo le tsy ho eo o lo-tserekeo. Andriaño t’Iehovà, ry troko. Treño t’Ià.
Naj bodo grešniki použiti z zemlje in naj zlobnega ne bo več. Blagoslavljaj Gospoda, oh moja duša. Hvalite Gospoda.
