Joba 10

1 Hejeko ty haveloko; hampidadaeko ty fitoreoko hivolañe ami’ty hafairan-troko.

Moji duši se gnusi moje življenje. Svojo pritožbo bom pustil nad seboj; govoril bom v grenkobi svoje duše.

2 Hoe ty ataoko aman’Añahare, Ko ozoñe’o; ampahafohino ahiko ty lie’o amako.

Bogu bom rekel: ›Ne obsodi me. Razloži mi, zakaj se pričkaš z menoj.‹

3 Mahasoa azo hao te ihe mamorekeke, te mavoe’o ty satam-pità’o vaho ampiloeloea’o ty fikinià’ o lo-tserekeo?

Mar ti je dobro, da bi zatiral, da bi preziral delo svojih rok in bi sijal nad nasvetom zlobnega?

4 Amam-pihaino nofotse v’iheo? Mahavazoho manahake ty fañentea’ ondatio hao?

Imaš mesene oči? Mar vidiš, kakor vidi človek?

5 Hambañe ami’ty andro’ o olombeloñeo hao o andro’oo, mira ami’ty tao’ ondatio hao o tao’oo,

So tvoji dnevi kakor dnevi človeka? So tvoja leta kakor človeški dnevi,

6 t’ie tsoehe’o o tahikoo, vaho kodebe’o o hakeokoo,

da poizveduješ za mojo krivičnostjo in preiskuješ za mojim grehom?

7 ndra t’ie arofoana’o te tsy tsereheñe, tsy eo ty haharombake am-pità’o.

Ti veš, da nisem zloben in nikogar ni, ki lahko osvobodi iz tvoje roke.

8 Nitsenèm-pità’o iraho, nifonire’o ho raike; aa vaho ho rotsahe’o?

Tvoje roke so me naredile in me oblikovale skupaj na vsaki strani, vendar si me uničil.

9 Tiahio te lietse ty nitsenea’o ahy; hampoli’o ho deboke hao?

Spomni se, rotim te, da si me naredil kakor ilo, ti pa me hočeš ponovno privesti v prah?

10 Tsy nadoa’o hoe ronono hao raho vaho nampamoae’o hoe habobo?

Mar me nisi iztočil kakor mleko in me strdil kakor sir?

11 Nanikina’o holitse naho nofotse, namahera’o an-taolañe naho talin’ozatse.

Oblekel si me s kožo in mesom in me obdal s kostmi in kitami.

12 Tinolo’o havelo an-koko migahiñe, vaho nampitambeloñe ty troko ty fiatraha’o.

Zagotovil si mi življenje in naklonjenost in tvoje obiskovanje je ohranilo mojega duha.

13 Fe naeta’o añ’arofo’o ao o raha zao; apotako t’ie ama’o:

Te stvari si skril v svojem srcu, vem, da je to s teboj.

14 Ie mandilatse iraho, tendre’o, vaho tsy apo’o i hakeokoy.

Če grešim, potem me zaznamuješ in me ne boš oprostil pred mojo krivičnostjo.

15 Ie manao hakeo: hankàñe amako! Ie mahity, tsy vaniko ty miandra, amy te lifo-kasalarañe, tsapako o hasotriakoo.

Če bi bil zloben, gorje meni. Če bi bil pravičen kljub temu ne bi dvignil svoje glave. Poln zmedenosti sem, zato poglej mojo stisko,

16 Aa naho niandrandra: Le hoe liona ty hangoroña’o ahy; vaho havale’o ahy an-kalatsàñe.

kajti ta narašča. Loviš me kakor krut lev in se ponovno kažeš čudovitega nad menoj.

17 Vaoe’o amako o mpanisý ahikoo, vaho indrae’o amako ty haviñera’o; hasosorañe mitovon-kaemberañe ty amako.

Zoper mene obnavljaš svoje pričevanje in nad menoj povečuješ svoje ogorčenje. Spremembe in vojna so zoper mene.

18 Ino ty nañakara’o ahy an-koviñe ao? Nainako te ho nisimba tsy ho niisam-pihaino,

Zakaj si me potem privedel ven iz maternice? Oh, da bi izročil duha in me nobeno oko ne bi videlo!

19 Hàmake t’ie hoe tsy nitoly, fa boak’an-koviñe mb’an-kibory

Bil bi kakor, če me ne bi bilo, od maternice bi bil odnesen v grob.

20 Tsy ho napo’e hao o androko tsy ampeampeo? Misitaha hey irehe, hahatreavako fañanintsin-kedeke,

Mar ni mojih dni malo? Odnehaj torej in me pusti samega, da se malo potolažim,

21 aolo’ te hiampaneñako; mb’amy tsy hahafibaliham-beoy, mb’an-tane mimoromoroñe, mb’an-talinjon-kavilasy ao;

preden grem, od koder se ne bom vrnil, celó v deželo teme in smrtne sence,

22 Tane migobogoboñ’ ieñe, toe fimoromoroñañe, an-tane an-kalon-kavilasy, tsy mipendreñe, miloeloe hoe ieñe.

deželo teme kakor tema sama in smrtne sence, brez kakršnegakoli reda in kjer je svetloba kakor tema.«