Asan'ny Apostoly 27
1 Ie linily te hiondrañe an-dakañe mb’e Italia mb’eo, le nasese ami’ ty mpifehe zato atao Jolio, firimboña’ Aogosto t’i Paoly naho ty mpirohy ila’e.
Kakor je bilo pa sklenjeno, da se imamo po morji odpeljati v Italijo, izročili so Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume.
2 Nijon-daka’ i Adramitiome zahay, ie homb’ an-tane añolo’ i Asia añe, le nionjoñe mb’eo rekets’ i Aristarko, nte Makedonia hirik’e Tesalonika.
In stopivši na ladjo Adramitsko, da se popeljemo poleg Azijskih krajev, odrinili smo: in bil je z nami Aristarh Macedonec iz Soluna.
3 Ie nidosy e Sidona amy loak’ àndroy, le nitretreze’ i Jolio t’i Paoly vaho nenga’e homb’ amo rañe’eo mb’eo hatraheñe.
In drugi dan smo prišli v Sidon. In Julij je priljudno ravnal s Pavlom, in dovolil mu je k prijateljem iti in dati si postreči.
4 Ie nijon-dakañe boak’ ao le nanehake mb’ atimo’ i Kiprosy amy te niatre tioke.
In ko smo odtod odrinili, peljali smo se za Ciprom, ker so nam bili vetrovi nasproti.
5 Le nitsake i riakey nañolotse i Kilkia naho i Pamfilia vaho nipok’e Maira-Likia ao.
In ko smo morje, ktero je med Cilicijo in Pamfilijo, prepluli, prišli smo v Miro Licijsko.
6 Teo ty nanjoa’ i mpifehe zatoy ty laka’ i Aleksandria hiondrañe mb’e Italia añe, vaho nampijoñe’e ama’e zahay.
In tu je našel stotnik ladjo Aleksandrijsko, ktera je jadrala v Italijo, in del nas je va-njo.
7 Ie nizenjèñe ey avao andro maro le tsy nimora ty niharinea’ay i Kinido fa tsy nimete i tiokey, le niary ambane’ i Kreta tandrife i Salmona,
Ko smo se bili pa mnogo dnî počasi vozili, in komaj proti Gnidu prišli, ker nam veter ni dal, dopluli smo pod Kret pri Salmonu.
8 naho nifanehake mafe nañolotse vaho nipok’ an-toetse atao Fipaliran-tsoa, marine’ ty rova atao Lasea.
In komaj se vozeč mimo njega, prišli smo v neki kraj, kteri se imenuje Dobro Pristanišče, poleg kterega je bilo blizu mesto Laseja.
9 Ie tambatse eo andro maro, mbore niharaty ty fijoñañe fa añe i Fililirañey, le hoe ty hatahata’ i Paoly:
Ko je bilo pa veliko časa prešlo, in je bila vožnja že nevarna, ker je uže tudi post minul, opominjal je Pavel,
10 O ‘ndatireo, apotako te ho liàm-baràta an-joy naho fianto itoy, tsy o kilankañeo naho i lakañey avao, fa o fiain-tikañeo.
Govoreč jim: Možjé! vidim, da hoče vožnja z nevoljo in veliko izgubo biti, ne le za blago in ladjo, nego tudi za življenje naše.
11 Fe niantoke i kapiteniy mandikoatse ty saontsi’ i Paoly i mpifehe zatoy naho i tompo’ i lakañeiy.
Ali stotnik je krmarju in gospodarju ladje bolj verjel, nego temu, kar je Pavel pravil.
12 Aa kanao tsy soa fitofàñe ami’ty asotry i fipalirañey, le nilahatse hanonjohy i liay i màroy, hera mete ho takareñe ty Foiniksa, fipalira’ i Kreta, hiasotry añe, ie ankalo’ o tiok’ atimo-ahandrefa naho avarats’ ahandrefa.
In ker pristanišče ni bilo pripravno za zimovanje, sklenili so skoro vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli priti do Fenike, da bi prezimili v pristanišči Kretskem, ktero gleda proti jugu in zahodnjemu severju.
13 Ie nitiotioke boak’ atimo, natao’ iareo t’ie i tamañey, le naonjoñe i vato-fatsikey, vaho nañolotse marine’ i Kreta.
Ko je pa jug potegnil, misleč, da bodo namen dosegli, odrinili so, in peljali so se blizu ob Kretu.
14 Tsy tampetampetse izay, kinabokabo’ ty tio bey nizotso boak’ amy tokonosey, ty rivo-doza atao faok’ atiñana,
Ali ne dolgo po tem se vzdigne njemu nasproti vihar vrtinec, kteri se imenuje Vzhodnji sever.
15 le tsinepa’e i lakañey, ie tsy nahasoroke i tiokey fa nadoñe haronje’e avao.
Ko je pa ladjo zaneslo, in se ni mogla vetru upirati, izročili smo jo valovom, in nosili so nas.
16 Ie nioza añ’ alo’ ty tokonose atao Klaoda, le nifanehafe’ay ty hitambozòtse i lakan-dozay.
Ko nas je pa pod neki otočič, kteri se imenuje Klavda, zaneslo, komaj smo mogli zadržati čolnič;
17 Aa ie tafa-onjoñe, le vinandibanditse taly i lakam-beiy hamihiñe aze, amy te nihakahakaeñe ke hivariñe mb’ am-pasen-kevo ao, naho nazotso o laio vaho napoke hisiotsiotse mb’eo.
In ko so ga vzdignili, poslužili so se pripomočkov, in ovili so ladjo; in boječ se, da ne bi na kleče zadeli, spustili so jadra, in tako so se peljali.
18 Ie loho navoamboa’ i faokey te loak’andro, le namototse nañary kilankañe iereo.
Ko nas je pa vihar hudo metal, izmetavali so drugi dan.
19 Amy andro fahateloy ka navokovoko’ iereo am-pitàñe ty harao’ i lakañey.
In tretji dan smo s svojimi rokami ladijno orodje izmetali.
20 Ie andro maro tsy niboak’ i àndroy ndra o vasiañeo, naho tsy atao tio-kede ty nikobokoboke, le ndra loli’e ty fisalala’ay te ho rombake.
Ko se pa ne solnce ne zvezde niso pokazale več dnî, in ni majhena burja pritiskala, izginilo je uže vsako upanje, da bi se oteli.
21 Ie songa nifeake tsy aman-kane, le niongak’ añivo’ iereo t’i Paoly nanao ty hoe: Ry ondaty reo, ho nisoa naho nihaoñe’ areo i tarokoy, te tsy ho vinotsotse ty Kreta, vaho tsy ho nizo ty fijoy naho fianto toy.
In ko se uže dolgo časa ni jedlo, tedaj Pavel, stoječ sredi njih, reče: Imeli bi bili, o možjé! poslušati me in ne odriniti od Kreta, in obvarovati se te nevolje in izgube;
22 F’ie henaneo, osiheko hirearea amy te tsy ama’ areo ty ho motso fiaiñe, fa ty lakañe toy avao.
A sedaj vas opominjam, da bodite srčni: kajti nobeno življenje od vas se ne bo izgubilo, razen ladja.
23 Toe nijohañe añilako eo aniankale i anjelin’ Añahare mpametrek’ ahy naho itoroñakoy,
Prikazal mi se je namreč to noč angelj Božji, kogar sem, in komur služim,
24 nanao ty hoe: Ko hembañe Paoly, amy te tsi-mahay tsy hatrefe’o t’i Kaisara, vaho ingo, tinolon’ Añahare azo o mindre lia ama’o iabio.
Govoreč: Ne boj se, Pavel! pred cesarjem imaš stati; in glej, podaril ti je Bog vse, kteri se peljejo s teboj.
25 Aa le manintsiña, ry ondatio, fa atokisako t’i Andrianañahare te ho zoeñe do’e amy tsinara amakoy.
Za to bodite srčni, možjé! ker verujem Bogu, da se bo tako zgodilo, kakor mi je bilo rečeno.
26 Ie amy zao, tsi-mete tsy hitoañe an-tokonose tika.
Imamo pa na neki otok naleteti.
27 Aa ie amy haleñe fahafolo-efats’ ambiy, le nasiotsiotse an-driak’ Adria ey avao, le amy antetsaleñey, natao’ o mpiandakañeo t’ie nañarine tane.
Ko je pa štirinajsta noč prišla, in smo se vozili po Jadranskem morji, okoli polnočí zdelo se je mornajem, da jim se bliža neki kraj.
28 Nitsoke iereo, le nanjo roapolo tratra; niveve kedekedeke le nitsoke indraike, nanjo folo lim’ amby tratra.
In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; a ko so malo dalje prišli, in so zopet izmerili globočino, našli so petnajst sežnjev.
29 Aa ie nihembañe te hidasiñe am-bato, le nanjotso vato-fatsike efatse amboho’ i lakañey, vaho nisalala ty manjirik’ andro.
In boječ se, da ne bi na skalnata mesta naleteli, vrgli so s krma štiri mačke, in želeli so, da bi se dan naredil.
30 Ie nimane hipotitsike amy lakañey o mpiandriakeo, naho fa nazotso’ iareo an-driak’ ao i ana-dakañey vaho nanao sare hampijoñe vato-fatsike antondoha’e ao,
Ko so pa mornarji gledali pobegniti iz ladje, in so spustili čolnič v morje, z izgovorom, kakor da hočejo s prednjega konca mačke spustiti,
31 le hoe t’i Paoly amy mpifehe zatoy naho amo lahin-defoñeo: Naho tsy midoñe an-dakañe atoy iereo, le tsy ho rombaheñe ka nahareo.
Reče Pavel stotniku in vojakom: Če ti ne ostanejo v ladji, to se vi oteti ne morete.
32 Aa le pinoto’ o lahin-defoñeo ty tali’ i anan-dakañey vaho napoke hihintsañe añe.
Tedaj so vojaki odsekali vrvi čolniču, in pustili so, da je izpadel.
33 Ie nangarañe i àndroy le songa nosihe’ i Paoly ondatio hikama, ami’ty hoe: Fa nifeake naho nitolom-pililitse andro folo-efats’ amby tika, tsy nitendre inoñ’ inoñe.
A ko se je uže danilo, prosil je Pavel vse, da naj vzemó jedi, govoreč: Štirinajsti dan je danes, kar čakate in živite brez jedi, ne vzemši ničesar.
34 Aa le iboliboliako hikama fa rombak’ay toy, amy te leo raik’ ama’ areo tsy ho po-maròy raike ty añambone’e.
Za to vas prosim, da vzemite jedí; kajti to je za vaše zdravje: ker nikomur od vas ne bo las z glave spadel.
35 Ie nanao izay, le nandrambe mofo, nañandriañe an’ Andrianañahare añatrefa’ iareo iaby, naho finola’e vaho nikama.
In ko je to rekel, vzel je kruh, in zahvalil je Boga pred vsemi; in prelomivši, jel je jesti.
36 Hene nazava-troke vaho nangalake mahakama;
Tedaj so vsi srčneji postali, in vzeli so tudi oni jedí.
37 aa ie natontoñe le roanjato-tsi-fitom-polo-eneñ’ amby ro amy lakañey.
Bilo nas je pa vseh duš na ladji dve sto šest in sedemdeset.
38 Ie niànjañe, le nampaivañe’ iereo i lakañey am-pañariañe i tsakoy an-driak’ ao.
In ko so se nasitili jedí, olajšali so ladjo, izmetavši žito v morje.
39 Ie nazava i àndroy, nialik’ am’ iereo i taney, f’ie nahatalake vinañe naho faseñe añ’olots’ey ze mete’ i lakañey hitoañeñe.
Ko se je pa zdanilo, niso poznali dežele; ugledajo pa neki zaliv, ki je imel breg, na kterega so mislili, ko bi mogli, izvleči ladjo.
40 Aa le nampipitsoheñ’ añe o vato-fatsikeo, naho napok’ an-driak’ ao, naho binatsa’ iareo o talim-panehafan-dakañeo, naho naonjoñe amy tiokey ty lai-aolo, vaho nigodañe mb’ añ’ olotse ey.
In ko so bili mačke vzdignili, prepustili so ladjo morju, odvezavši obenem vrví krmil; in razpeli so prednje jadro po vetru, in vozili so se proti bregu.
41 Fe nidoñe am-pifanampean-driake roe eo i lakañey, le nidevoke naho nijihetse am-paseñe ao ty loha’e, tsy nitroetroe, vaho dinorodemo’ ty fivalitaboa’ o onjao i voli’ey.
Ko so pa naleteli na kraj, kteri je imel po obéh stranéh morje, zaudarili so z ladjo ob peč; in prednji konec se je nasadil in je ostal trd, a krm se je razbijal od sile valovja.
42 Fisafirie’ o lahin-defoñeo ty hanjamañe o mpirohio kera hilaño vaho hibotitsike.
Vojaki pa so se dogovorili, da bodo jetnike pomorili, da ne bi kdo izplaval in pobegnil.
43 Fe te handrombake i Paoly i mpifehe zatoy, le tsy nimea’e henefeñe i kililiy, vaho linili’e te hijoñe an-drano aolo ze nahay nilaño, hitakare’e i taney.
Stotnik pa, hoteč Pavla ohraniti, prepové njih naklep, in ukaže, naj tisti, kteri znajo plavati, najprej izkočijo in izidejo na zemljo;
44 Nandrambe varamba o ila’eo naho potepoten-dakañe ka ty ila’e vaho songa ni-tra-drombak’ an-tamboho eo.
Drugi pa nekteri na deskah, nekteri pa na kosovih od ladje: in tako se je zgodilo, da so vsi živi izšli na zemljo.
