Sog̒u 17
1 Un viens vīrs bija no Efraīma kalniem, tam vārds bija Miha.
Tam je bil mož z gore Efrájim, katerega ime je bilo Miha.
2 Tas sacīja uz savu māti: tie tūkstoš un simts sudraba gabali, kas tev ir atņemti, un kādēļ tu esi apzvērējusies un arī priekš manām ausīm to sacījusi; redzi, tā nauda ir pie manis, es to esmu ņēmis. Tad viņa māte sacīja: esi svētīts, mans dēls, no Tā Kunga!
Ta je rekel svoji materi: »Tisoč sto šeklov srebra, ki so bili vzeti od tebe, glede katerih si preklinjala in glede katerih si govorila tudi v moja ušesa, glej, srebro je z menoj. Jaz sem ga vzel.« Njegova mati je rekla: »Blagoslovljen bodi od Gospoda, moj sin.«
3 Tad viņš savai mātei atdeva tos tūkstoš un simts sudraba gabalus, bet viņa māte sacīja: es svētīdama šo naudu Tam Kungam esmu svētījusi no savas rokas priekš sava dēla, lai taisa izgrieztu tēlu un lietu bildi; tad nu es tev to atdodu.
Ko je svoji materi povrnil tisoč sto šeklov srebra, je njegova mati rekla: »Srebro sem v celoti posvetila Gospodu, od svoje roke za svojega sina, da se naredi rezana podoba in ulita podoba. Sedaj ti ga bom torej povrnila.«
4 Bet viņš savai mātei to naudu atdeva, un viņa māte ņēma divsimt sudraba gabalus un tos deva sudraba kalējam; tas no tā iztaisīja izgrieztu tēlu un lietu bildi. Un tie bija Mihas namā.
Vendar je denar vrnil svoji materi in njegova mati je vzela dvesto šeklov srebra in jih dala livarju, ki je iz njih naredil rezano podobo in ulito podobo in bili sta v Mihovi hiši.
5 Un tam vīram Miham bija dievanams, un viņš taisīja efodu un elku dievus un iesvētīja vienu no saviem dēliem, lai tas viņam būtu par priesteri.
Mož Miha je imel hišo bogov in naredil efód in družinskega malika in uméstil enega izmed svojih sinov, ki je postal njegov duhovnik.
6 Tanīs dienās ķēniņa nebija iekš Israēla; ikviens darīja, ko viņš domāja esam labu.
V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu, temveč je vsak človek počel to, kar je bilo pravilno v njegovih lastnih očeh.
7 Bet viens jauneklis bija no Jūda Bētlemes, no Jūda radiem; tas bija Levits un tur piemājoja.
Tam je bil mladenič iz Judovega Betlehema, iz Judove družine, ki je bil Lévijevec in se je mudil tam.
8 Un tas vīrs bija nogājis no pilsētas, no Jūda Bētlemes, piemist, kur vieta gadītos. Kad nu viņš nāca uz Efraīma kalniem uz Mihas namu, pa savu ceļu staigādams, tad Miha uz viņu sacīja: no kurienes tu nāci?
Človek je odrinil iz mesta, iz Judovega Betlehema, da začasno prebiva, kjer bi lahko našel prostor in ko je potoval, je prišel do gore Efrájim, k Mihovi hiši.
9 Un viņš uz to sacīja: es esmu Levits no Jūdu Bētlemes un eju piemist, kur gadīsies.
Miha mu je rekel: »Od kod prihajaš?« Odgovoril mu je: »Jaz sem Lévijevec iz Judovega Betlehema in grem, da začasno prebivam tam, kjer bom lahko našel prostor.«
10 Tad Miha uz viņu sacīja: paliec pie manis un esi man par tēvu un priesteri, tad es tev par gadu došu desmit sudraba gabalus un tās vajadzīgās drēbes un uzturu. Un tas Levits (pie viņa) nogāja.
Miha mu je rekel: »Prebivaj z menoj in bodi mi oče in duhovnik, jaz pa ti bom ob letu dajal deset šeklov srebra in opremo oblačila in živež.« Tako je Lévijevec vstopil.
11 Un tas Levits bija ar mieru pie tā vīra palikt, un tas jauneklis viņam bija kā viens no viņa dēliem.
Lévijevec je bil zadovoljen, da prebiva z možem in mladenič mu je bil kakor eden izmed njegovih sinov.
12 Un Miha to Levitu iesvētīja, lai tas jauneklis viņam būtu par priesteri, un tas bija Mihas namā.
Miha je uméstil Lévijevca in mladenič je postal njegov duhovnik in bil je v Mihovi hiši.
13 Tad Miha sacīja: nu es zinu, ka Tas Kungs man labu darīs, tāpēc, ka man šis Levits par priesteri.
Potem je Miha rekel: »Sedaj vem, da mi bo Gospod storil dobro, glede na to, da imam Lévijevca za svojega duhovnika.«
