Psalmorum 74
1 intellectus Asaph ut quid Deus reppulisti in finem iratus est furor tuus super oves pascuae tuae
Pesem ukovita, Asafu. Zakaj, Bog, zametaš vekomaj, vedno kadí se jeza tvoja v čedo paše tvoje!
2 memor esto congregationis tuae quam possedisti ab initio redemisti virgam hereditatis tuae mons Sion in quo habitasti in eo
Spomni se občine svoje; da si prej pridobil, odkupil rod posesti svoje, da je to gora Sijonska, na kateri si prebival.
3 leva manus tuas in superbias eorum in finem quanta malignatus est inimicus in sancto
Vzdigni noge svoje na večne podrtije, na vse zlo, kar ga dela sovražnik v svetem kraji.
4 et gloriati sunt qui oderunt te in medio sollemnitatis tuae posuerunt signa sua signa
Rujoveč so sovražniki tvoji sredi zbirališč tvojih postavili znamenja svoja, za znamenja.
5 et non cognoverunt sicut in exitu super summum quasi in silva lignorum securibus
Za plemenitega so imeli izmed njih vsakega, kakor je dvigal kvišku nad zapleteno lesovje sekire.
6 exciderunt ianuas eius in id ipsum in securi et ascia deiecerunt eam
Še zdaj bijejo izdolbene podobe njegove vkup s kolom in s kladivi.
7 incenderunt igni sanctuarium tuum in terra polluerunt tabernaculum nominis tui
Zažgali so svetišča tvoja, pahnili so na tla in oskrunili prebivališče tvojega imena.
8 dixerunt in corde suo cognatio eorum simul quiescere faciamus omnes dies festos Dei a terra
Rekli so v srci svojem: Zgrabimo ga vsi vkup; zapalili so vsa zbirališča Boga mogočnega, in pahnili jih na tla.
9 signa nostra non vidimus iam non est propheta et nos non cognoscet amplius
Znamenj naših ne vidimo, ni več preroka, in ni ga pri nas, ki bi vedel, doklej.
10 usquequo Deus inproperabit inimicus inritat adversarius nomen tuum in finem
Doklej, o Bog, bode zasramoval sovražnik, dražil bode neprijatelj ime tvoje vekomaj?
11 ut quid avertis manum tuam et dexteram tuam de medio sinu tuo in finem
Zakaj odtezaš roko svojo, in desnico svojo? Iz srede nedrija svojega strahúj.
12 Deus autem rex noster ante saeculum operatus est salutes in medio terrae
Saj Bog je kralj moj že od nekdaj, delajoč blaginjo sredi zemlje.
13 tu confirmasti in virtute tua mare contribulasti capita draconum in aquis
Ti si razklal v moči svoji morje; razbil si zmajem glave v vodah.
14 tu confregisti capita draconis dedisti eum escam populis Aethiopum
Ti si razbil somu glave, dajal si hrane samemu ljudstvu, potujočemu skozi puščavo.
15 tu disrupisti fontem et torrentes tu siccasti fluvios Aetham;
Ti si odprl studenec in potok; ti posušaš reke mogočne.
16 tuus est dies et tua est nox tu fabricatus es auroram et solem
Tvoj je dan, in tvoja noč; ti si napravil luč njeno in solnce.
17 tu fecisti omnes terminos terrae aestatem et ver tu plasmasti ea
Ti si postavil vse meje zemlji; samo poletje in zimo napravil si tí.
18 memor esto huius inimicus inproperavit Dominum et populus insipiens incitavit nomen tuum
Spomni se vendar tega, da sovražnik zasramuje, o Gospod, in da ljudstvo nespametno draži ime tvoje.
19 ne tradas bestiis animam confitentem tibi animas pauperum tuorum ne obliviscaris in finem
Ne dajaj tistemu krdelu življenja grlice svoje, krdela ubozih svojih ne pozabi vekomaj.
20 respice in testamentum tuum quia repleti sunt qui obscurati sunt terrae domibus iniquitatum
Ozri se na zavezo, ker napolnjeni so najskrivnejši kraji zemlje, silovitosti so jama.
21 ne avertatur humilis factus confusus pauper et inops laudabunt nomen tuum
Kdor je ponižan, naj se ne vrne zmeden; ubogi in potrebni naj hvalita ime tvoje.
22 exsurge Deus iudica causam tuam memor esto inproperiorum tuorum eorum qui ab insipiente sunt tota die
Vstani, o Bog; potegni se za pravdo svojo; spomni se zasramovanja svojega, katero ti dela nespametni vsak dan.
23 ne obliviscaris voces inimicorum tuorum superbia eorum qui te oderunt ascendit semper
Ne pozabi glasú sovražnikov svojih; ropota spenjajočih se v té, ki se množi vedno.
