Psalmorum 17
1 Psalm: Oratio David. Exaudi Domine iustitiam meam: intende deprecationem meam. Auribus percipe orationem meam, non in labiis dolosis.
Molitev Davidova: Čuj, Gospod, pravico, poslušaj vpitje moje; uho nagni molitvi moji brez ustnic zvijačnih.
2 De vultu tuo iudicium meum prodeat: oculi tui videant aequitates.
Od obličja tvojega izidi pravica moja; oči tvoje naj gledajo, kar je pravično.
3 Probasti cor meum, et visitasti nocte: igne me examinasti, et non est inventa in me iniquitas.
Ko bodeš preiskal srce moje, obiskal ponoči, preskušal me, ne najdeš; kar mislim, ne prestopi mojih ust.
4 Ut non loquatur os meum opera hominum: propter verba labiorum tuorum ego custodivi vias duras.
Pri delih človeških, po besedi ustnic tvojih opazujem steze silovitega.
5 Perfice gressus meos in semitis tuis: ut non moveantur vestigia mea.
Ohrani korake moje na stezah svojih, da ne zaidejo moje noge.
6 Ego clamavi, quoniam exaudisti me Deus: inclina aurem tuam mihi, et exaudi verba mea.
Jaz te kličem, ker me slišiš, Bog mogočni; nagni k meni uho svoje, poslušaj govor moj.
7 Mirifica misericordias tuas, qui salvos facis sperantes in te.
Odloči milosti svoje, o ti, ki otimaš preganjalcev pribegajoče na desnico tvojo.
8 A resistentibus dexterae tuae custodi me, ut pupillam oculi. Sub umbra alarum tuarum protege me:
Hrani me kakor zenico v očesu; sè senco peroti svojih skrivaj me:
9 a facie impiorum qui me afflixerunt. Inimici mei animam meam circumdederunt,
Zaradi krivičnih, ki me napadajo, sovražnikov mojih glavnih, ki me obdajajo.
10 adipem suum concluserunt: os eorum locutum est superbiam.
Mast svojo masté, z usti svojimi govoré prevzetno:
11 Proiicientes me nunc circumdederunt me: oculos suos statuerunt declinare in terram.
Hojo našo zdaj obdajajo nam; oči svoje obračajo vpirajoč v tla.
12 Susceperunt me sicut leo paratus ad praedam: et sic catulus leonis habitans in abditis.
Podoba je vsakega kakor leva želečega zgrabiti, in kakor mladega leva čepečega v zakotji.
13 Exurge Domine, praeveni eum, et supplanta eum: eripe animam meam ab impio, frameam tuam
Vstani, Gospod, prehítí obličje njegovo; trešči ga, izpuli dušo mojo z mečem svojim krivičnemu.
14 ab inimicis manus tuae. Domine a paucis de terra divide eos in vita eorum: de absconditis tuis adimpletus est venter eorum. Saturati sunt filiis: et dimiserunt reliquias suas parvulis suis.
Ljudém izpuli v roko svojo, Gospod, ljudém od svetá, katerih delež je v tem življenji, katerim trebuh polniš sè skrivnim zakladom svojim; sitijo se sinovi in preobilost svojo zapuščajo otrokom svojim.
15 Ego autem in iustitia apparebo conspectui tuo: satiabor cum apparuerit gloria tua.
Jaz bodem v pravičnosti videl obličje tvoje, sitil se bodem, ko se zbudim, s podobo tvojo.
