Psalmorum 19

1 In finem. Psalmus David. Cæli enarrant gloriam Dei, et opera manuum ejus annuntiat firmamentum.

Načelniku godbe, psalm Davidov. Nebesa oznanjajo slavo Boga mogočnega; in delo rok njegovih kaže njih razsežje.

2 Dies diei eructat verbum, et nox nocti indicat scientiam.

Dan dnevu bruha govorico, in noč noči kaže znanje.

3 Non sunt loquelæ, neque sermones, quorum non audiantur voces eorum.

Govorice nimajo, ne besed; in brez njih umé se njih glas.

4 In omnem terram exivit sonus eorum, et in fines orbis terræ verba eorum.

Po vsej zemlji gre njih oznanilo, do kraja vesoljnega sveta šle so njih govorice; odkar je solncu šator postavil na njih.

5 In sole posuit tabernaculum suum; et ipse tamquam sponsus procedens de thalamo suo. Exsultavit ut gigas ad currendam viam;

Ker ono je kakor ženin, ki gre iz stanice svoje; raduje se kakor korenjak, ko se pripravlja na tek.

6 a summo cælo egressio ejus. Et occursus ejus usque ad summum ejus; nec est qui se abscondat a calore ejus.

Od kraja nebá je vzhod njegov; in ték njegov do njihovih krajev; in nič ni, kar bi bilo skrito njegovemu žaru.

7 Lex Domini immaculata, convertens animas; testimonium Domini fidele, sapientiam præstans parvulis.

Nauk Gospodov je pošten, oživljajoč dušo; pričanje Gospodovo resnično, modrost daje nevednemu.

8 Justitiæ Domini rectæ, lætificantes corda; præceptum Domini lucidum, illuminans oculos.

Zapovedi Gospodove so pravične, srce razveseljujejo; postava Gospodova čista, razsvetljuje oči.

9 Timor Domini sanctus, permanens in sæculum sæculi; judicia Domini vera, justificata in semetipsa,

Sveti strah Gospodov je čist, vekomaj ostane; sodbe Gospodove zgolj resnica, pravične so vse:

10 desiderabilia super aurum et lapidem pretiosum multum, et dulciora super mel et favum.

Zaželene, bolj ko zlato, in to kakor zlato prečisto, premnogo, in slajše ko med, in to ko čisti med.

11 Etenim servus tuus custodit ea; in custodiendis illis retributio multa.

Tedaj je bil služabnik tvoj opominjan po njih; njih poslušati je velik dobiček.

12 Delicta quis intelligit? ab occultis meis munda me;

(Zmote, kdo bi jih razumel?) Mene odveži skrivnih.

13 et ab alienis parce servo tuo. Si mei non fuerint dominati, tunc immaculatus ero, et emundabor a delicto maximo.

Potem iz trdovratnosti potegni služabnika svojega, da ne gospoduje v meni; tedaj bodem pošten in čist velike pregrehe.

14 Et erunt ut complaceant eloquia oris mei, et meditatio cordis mei in conspectu tuo semper. Domine, adjutor meus, et redemptor meus.

Po volji naj bodejo ust mojih besede, in srca mojega premišljevanje pred teboj; Gospod skala moja in rešitelj moj!