Psalmorum 147
1 Alleluja. Laudate Dominum, quoniam bonus est psalmus; Deo nostro sit jucunda, decoraque laudatio.
Hvalite Gospoda, kajti dobro je peti hvalnice našemu Bogu, kajti to je prijetno in hvala je ljubka.
2 Ædificans Jerusalem Dominus, dispersiones Israëlis congregabit:
Gospod je zgradil Jeruzalem; skupaj zbira Izraelove pregnance.
3 qui sanat contritos corde, et alligat contritiones eorum;
Ozdravlja potrte v srcu in povezuje njihove rane.
4 qui numerat multitudinem stellarum, et omnibus eis nomina vocat.
Šteje število zvezd, vse jih kliče po njihovih imenih.
5 Magnus Dominus noster, et magna virtus ejus, et sapientiæ ejus non est numerus.
Velik je naš Gospod in zelo močan, njegovo razumevanje je neskončno.
6 Suscipiens mansuetos Dominus; humilians autem peccatores usque ad terram.
Gospod dviguje krotke; zlobne podira k tlom.
7 Præcinite Domino in confessione; psallite Deo nostro in cithara.
Pojte Gospodu z zahvaljevanjem, našemu Bogu pojte hvalo na harfo,
8 Qui operit cælum nubibus, et parat terræ pluviam; qui producit in montibus fœnum, et herbam servituti hominum;
ki nebo pokriva z oblaki, ki za zemljo pripravlja dež, ki daje travi, da raste po gorah.
9 qui dat jumentis escam ipsorum, et pullis corvorum invocantibus eum.
On daje živali njeno hrano in mladim krokarjem, ki kličejo.
10 Non in fortitudine equi voluntatem habebit, nec in tibiis viri beneplacitum erit ei.
Ne razveseljuje se v moči konja. Ne veseli se človeških nog.
11 Beneplacitum est Domino super timentes eum, et in eis qui sperant super misericordia ejus.
Gospod se veseli tistih, ki se ga bojijo, tistih, ki upajo v njegovo usmiljenje.
12 Alleluja. Lauda, Jerusalem, Dominum; lauda Deum tuum, Sion.
Hvali Gospoda, oh Jeruzalem, hvali svojega Boga, oh Sion.
13 Quoniam confortavit seras portarum tuarum; benedixit filiis tuis in te.
Kajti utrjuje zapahe tvojih velikih vrat, tvoje otroke je blagoslovil znotraj tebe.
14 Qui posuit fines tuos pacem, et adipe frumenti satiat te.
Na tvojih mejah daje mir in te nasičuje z najodličnejšo pšenico.
15 Qui emittit eloquium suum terræ: velociter currit sermo ejus.
Svojo zapoved pošilja na zemljo; njegova beseda teče zelo naglo.
16 Qui dat nivem sicut lanam; nebulam sicut cinerem spargit.
Sneg daje kakor volno, slano razsiplje kakor pepel.
17 Mittit crystallum suam sicut buccellas: ante faciem frigoris ejus quis sustinebit?
Svoj led meče kakor koščke; kdo lahko obstane pred njegovim mrazom?
18 Emittet verbum suum, et liquefaciet ea; flabit spiritus ejus, et fluent aquæ.
Razpošilja svojo besedo in jih topi; svojemu vetru povzroča, da piha in vodam, [da] tečejo.
19 Qui annuntiat verbum suum Jacob, justitias et judicia sua Israël.
Svojo besedo kaže Jakobu, svoje zakone in svoje sodbe Izraelu.
20 Non fecit taliter omni nationi, et judicia sua non manifestavit eis. Alleluja.
Z nobenim narodom ni tako postopal in glede njegovih sodb, jih oni niso spoznali. Hvalite Gospoda.
