Psalmorum 12

1 In finem, pro octava. Psalmus David. Salvum me fac, Domine, quoniam defecit sanctus, quoniam diminutæ sunt veritates a filiis hominum.

Pomagaj, Gospod, kajti bogaboječi človek izginja, kajti zvesti izmed človeških otrok slabi.

2 Vana locuti sunt unusquisque ad proximum suum; labia dolosa, in corde et corde locuti sunt.

Prazne reči govorijo vsak s svojim bližnjim. Govorijo z laskavimi ustnicami in dvoličnim srcem.

3 Disperdat Dominus universa labia dolosa, et linguam magniloquam.

Gospod bo iztrebil vse laskave ustnice in jezik, ki govori ponosne stvari,

4 Qui dixerunt: Linguam nostram magnificabimus; labia nostra a nobis sunt. Quis noster dominus est?

ki so rekli: »S svojim jezikom bomo prevladali, naše ustnice so naša last. Kdo je gospodar nad nami?«

5 Propter miseriam inopum, et gemitum pauperum, nunc exsurgam, dicit Dominus. Ponam in salutari; fiducialiter agam in eo.

»Zaradi zatiranja siromašnega, zaradi vzdihovanja pomoči potrebnega se bom sedaj vzdignil, « govori Gospod, »postavil ga bom na varno pred tistim, ki se napihuje nad njim.«

6 Eloquia Domini, eloquia casta; argentum igne examinatum, probatum terræ, purgatum septuplum.

Gospodove besede so čiste besede; kakor srebro, preizkušeno v zemljini talilni peči, sedemkrat prečiščeno.

7 Tu, Domine, servabis nos, et custodies nos a generatione hac in æternum.

Ti jih boš varoval, oh Gospod, pred tem rodom jih boš ohranil na veke.

8 In circuitu impii ambulant: secundum altitudinem tuam multiplicasti filios hominum.

Zlobni hodijo na vsaki strani, ko so najnizkotnejši ljudje povišani.