Isaiæ 63

1 Quis est iste, qui venit de Edom, tinctis vestibus de Bosra? iste formosus in stola sua, gradiens in multitudine fortitudinis suæ? Ego qui loquor justitiam, et propugnator sum ad salvandum.

»Kdo je ta, ki prihaja iz Edóma, s pobarvanimi oblekami iz Bocre? Ta, ki je veličasten v svojem oblačilu, potujoč v veličini svoje moči?« »Jaz, ki govorim v pravičnosti, močan, da rešim.«

2 Quare ergo rubrum est indumentum tuum, et vestimenta tua sicut calcantium in torculari?

»Zakaj si rdeč v svojem oblačilu in so tvoje obleke podobne tistemu, ki tlači v vinski kadi?«

3 Torcular calcavi solus, et de gentibus non est vir mecum; calcavi eos in furore meo, et conculcavi eos in ira mea: et aspersus est sanguis eorum super vestimenta mea, et omnia indumenta mea inquinavi.

Sam sem tlačil vinsko stiskalnico in izmed ljudstva ni bilo nikogar z menoj, kajti jaz jih bom pomendral v svoji jezi in jih poteptal v svoji razjarjenosti in njihova kri bo poškropljena na moje obleke in omadeževal si bom vse svoje oblačilo.

4 Dies enim ultionis in corde meo; annus redemptionis meæ venit.

Kajti dan maščevanja je v mojem srcu in leto mojih odkupljenih je prišlo.

5 Circumspexi, et non erat auxiliator; quæsivi, et non fuit qui adjuvaret: et salvavit mihi brachium meum, et indignatio mea ipsa auxiliata est mihi.

Pogledal sem in nikogar ni bilo, da pomaga in čudil sem se, da ni bilo nikogar, da podpre. Zato mi je moj lastni laket prinesel rešitev duše in moja razjarjenost me je podpirala.

6 Et conculcavi populos in furore meo, et inebriavi eos in indignatione mea, et detraxi in terram virtutem eorum.

V svoji jezi bom pomendral ljudstvo in jih opijanil v svoji razjarjenosti in njihovo moč bom privedel dol do zemlje.

7 Miserationum Domini recordabor; laudem Domini super omnibus quæ reddidit nobis Dominus, et super multitudinem bonorum domui Israël, quæ largitus est eis secundum indulgentiam suam, et secundum multitudinem misericordiarum suarum.

Omenil bom Gospodove ljubeče skrbnosti in Gospodove hvalnice, glede na vse, kar je Gospod podelil na nas in veliko dobroto do Izraelove hiše, ki jo je podelil nanje, glede na njegova usmiljenja in glede na množino njegovih ljubečih skrbnosti.

8 Et dixit: Verumtamen populus meus est, filii non negantes; et factus est eis salvator.

Kajti rekel je: »Zagotovo so moje ljudstvo, otroci, ki ne bodo lagali.« Tako je bil njihov Odrešenik.

9 In omni tribulatione eorum non est tribulatus, et angelus faciei ejus salvavit eos: in dilectione sua et in indulgentia sua ipse redemit eos, et portavit eos, et elevavit eos cunctis diebus sæculi.

V vsej njihovi stiski je bil stiskan in angel njegove prisotnosti jih je rešil. V svoji ljubezni in svojem usmiljenju jih je odkupil in nosil jih je in prenašal vse dni davnine.

10 Ipsi autem ad iracundiam provocaverunt, et afflixerunt spiritum Sancti ejus: et conversus est eis in inimicum, et ipse debellavit eos.

Toda uprli so se in jezili njegovega Svetega Duha, zato se je obrnil, da bi bil njihov sovražnik in se boril proti njim.

11 Et recordatus est dierum sæculi Moysi, et populi sui. Ubi est qui eduxit eos de mari cum pastoribus gregis sui? Ubi est qui posuit in medio ejus spiritum Sancti sui;

Potem se je spomnil dni davnine, Mojzesa in njegovega ljudstva, rekoč: »Kje je tisti, ki jih je s pastirjem svojega tropa privedel iz morja? Kje je tisti, ki je znotraj njega položil svojega Svetega Duha?

12 qui eduxit ad dexteram Moysen, brachio majestatis suæ; qui scidit aquas ante eos, ut faceret sibi nomen sempiternum;

Ki jih je vodil z Mojzesovo desnico, svojim veličastnim laktom, razdeljujoč vode pred njimi, da si naredi večno ime?

13 qui eduxit eos per abyssos, quasi equum in deserto non impingentem?

Ki jih je vodil skozi globino kakor konja v divjini, da se ne bi spotaknili?

14 Quasi animal in campo descendens, spiritus Domini ductor ejus fuit. Sic adduxisti populum tuum, ut faceres tibi nomen gloriæ.

Kakor gre žival dol v dolino, mu je Gospodov Duh naklonil, da počiva. Tako si vodil svoje ljudstvo, da si narediš veličastno ime.

15 Attende de cælo, et vide de habitaculo sancto tuo, et gloriæ tuæ. Ubi est zelus tuus, et fortitudo tua, multitudo viscerum tuorum et miserationum tuarum? Super me continuerunt se.

Poglej dol iz nebes in glej iz prebivališča svoje svetosti in svoje slave. Kje je tvoja gorečnost in tvoja moč, odzvanjanje tvoje notranjosti in tvoja usmiljenja do mene? Ali so zadržana?

16 Tu enim pater noster: et Abraham nescivit nos, et Israël ignoravit nos: tu, Domine, pater noster, redemptor noster, a sæculo nomen tuum.

Nedvomno si ti naš oče, čeprav je Abraham neveden o nas in nas Izrael ne prizna. Ti, oh Gospod, si naš oče, naš odkupitelj; tvoje ime je od vekomaj.

17 Quare errare nos fecisti, Domine, de viis tuis; indurasti cor nostrum ne timeremus te? Convertere propter servos tuos, tribus hæreditatis tuæ.

Oh Gospod, zakaj si nam povzročil, da zaidemo s tvojih poti in si naše srce zakrknil pred tvojim strahom? Vrni se zaradi svojih služabnikov, rodov svoje dediščine.

18 Quasi nihilum possederunt populum sanctum tuum: hostes nostri conculcaverunt sanctificationem tuam.

Ljudstvo tvoje svetosti ga je imelo v lasti le kratek čas. Naši nasprotniki so pomendrali tvoje svetišče.

19 Facti sumus quasi in principio, cum non dominareris nostri, neque invocaretur nomen tuum super nos.

Mi smo tvoji. Nikoli nisi vladal nad njimi; niso bili imenovani s tvojim imenom.