Job 9
1 Et respondens Iob, ait:
Potem je Job odgovoril in rekel:
2 Vere scio quod ita sit, et quod non iustificetur homo compositus Deo.
»Vem, to je tako res. Toda kako bi človek mogel biti pravičen z Bogom?
3 Si voluerit contendere cum eo, non poterit ei respondere unum pro mille.
Če se hoče pričkati z njim, mu ne more odgovoriti eno od tisočih.
4 Sapiens corde est, et fortis robore: quis restitit ei, et pacem habuit?
On je moder v srcu in mogočen v moči; kdo se je utrdil zoper njega in je uspel?
5 Qui transtulit montes, et nescierunt hi quos subvertit in furore suo.
Ki odstranja gore in ne vedo, ki jih prevrača v svoji jezi.
6 Qui commovet terram de loco suo, et columnæ eius concutiuntur.
Ki trese zemljo iz njenega kraja in njeni stebri trepetajo.
7 Qui præcipit Soli, et non oritur: et stellas claudit quasi sub signaculo:
Ki zapoveduje soncu in ta ne vzhaja in pečati zvezde.
8 Qui extendit cælos solus, et graditur super fluctus maris.
Ki sam razprostira nebo in stopa po valovih morja.
9 Qui facit Arcturum, et Oriona, et Hyadas, et interiora austri.
Ki dela Arktur, Orion, Gostosevce in južne sobe.
10 Qui facit magna, et incomprehensibilia, et mirabilia, quorum non est numerus.
Ki dela velike stvari neodkrite, da, in čudeže brez števila.
11 Si venerit ad me, non videbo eum: si abierit, non intelligam.
Glej! Hodi poleg mene, jaz pa ga ne vidim; gre tudi naprej, toda jaz ga ne zaznavam.
12 Si repente interroget, quis respondebit ei? vel quis dicere potest: Cur ita facis?
Glej, odvzema, kdo ga lahko ovira? Kdo mu bo rekel: ›Kaj delaš?‹
13 Deus, cuius iræ nemo resistere potest, et sub quo curvantur qui portant orbem.
Če Bog ne bo umaknil svoje jeze, se ponosni pomočniki sklonijo pod njim.
14 Quantus ergo sum ego, ut respondeam ei, et loquar verbis meis cum eo?
Kako mnogo manj bi mu jaz mogel odgovoriti in izbrati svoje besede, da razpravljam z njim?
15 Qui etiam si habuero quippiam iustum, non respondebo, sed meum iudicem deprecabor.
Kateremu, čeprav bi bil pravičen, vendar ne bi mogel odgovoriti, temveč bi naredil ponižno prošnjo svojemu sodniku.
16 Et cum invocantem exaudierit me, non credo quod audierit vocem meam.
Če sem klical in mi je odgovoril, vendar ne bi verjel, da je prisluhnil mojemu glasu.
17 In turbine enim conteret me, et multiplicabit vulnera mea etiam sine causa.
Kajti lomi me z viharjem in brez razloga množi moje rane.
18 Non concedit requiescere spiritum meum, et implet me amaritudinibus.
Ne bo mi pustil, da zajamem sapo, temveč me napolnjuje z grenkobo.
19 Si fortitudo quæritur, robustissimus est: si æquitas iudicii, nemo audet pro me testimonium dicere.
Če govorim o moči, glej, on je močan, če pa o sodbi, kdo mi bo določil čas zagovarjanja?
20 Si iustificare me voluero, os meum condemnabit me: si innocentem ostendero, pravum me comprobabit.
Če jaz sebe opravičim, me bodo moja lastna usta obsodila. Če rečem: ›Jaz sem popoln, ‹ se bo izkazalo, da sem sprevržen.
21 Etiam si simplex fuero, hoc ipsum ignorabit anima mea, et tædebit me vitæ meæ.
Čeprav bi bil popoln, vendar ne bi poznal svoje duše; preziral bi svoje življenje.
22 Unum est quod locutus sum, et innocentem et impium ipse consumit.
To je ena stvar, zato sem rekel to: ›On uničuje popolnega in zlobnega.‹
23 Si flagellat, occidat semel, et non de pœnis innocentum rideat.
Če nadloga nenadoma ubije, se bo posmehoval ob sojenju nedolžnih.
24 Terra data est in manus impii, vultum iudicum eius operit: quod si non ille est, quis ergo est?
Zemlja je dana v roko zlobnega. On zakriva obličja njenih sodnikov. Če ne, kje in kdo je on?
25 Dies mei velociores fuerunt cursore: fugerunt, et non viderunt bonum.
Torej moji dnevi so hitrejši kakor tekač. Odletijo proč, ničesar dobrega ne vidijo.
26 Pertransierunt quasi naves poma portantes, sicut aquila volans ad escam.
Minili so kakor nagle ladje, kakor orel, ki hiti k plenu.
27 Cum dixero: Nequaquam ita loquar: commuto faciem meam, et dolore torqueor.
Če rečem: ›Pozabil bom svojo pritožbo, prenehal bom s svojo potrtostjo in se potolažil, ‹
28 Verebar omnia opera mea, sciens quod non parceres delinquenti.
se bojim vseh svojih bridkosti, vem, da me ne boš imel za nedolžnega.
29 Si autem et sic impius sum, quare frustra laboravi?
Če sem zloben, zakaj se potem trudim zaman?
30 Si lotus fuero quasi aquis nivis, et fulserit velut mundissimæ manus meæ:
Če se umijem s snežnico in svoje roke naredim čiste kot še nikoli,
31 Tamen sordibus intinges me, et abominabuntur me vestimenta mea.
me boš vendar pahnil v jarek in moja lastna oblačila me bodo prezirala.
32 Neque enim viro qui similis mei est, respondebo: nec qui mecum in iudicio ex æquo possit audiri.
Kajti on ni človek, kakor sem jaz, da bi mu odgovoril in bi skupaj prišla na sodbo.
33 Non est qui utrumque valeat arguere, et ponere manum suam in ambobus.
Niti ni tukaj kakršnegakoli razsodnika med nama, da bi lahko svojo roko položil na naju oba.
34 Auferat a me virgam suam, et pavor eius non me terreat.
Naj svojo palico vzame od mene in naj me njegov strah ne straši.
35 Loquar, et non timebo eum: neque enim possum metuens respondere.
Potem bi govoril in se ga ne bi bal, toda z menoj ni tako.
