Job 8
1 Respondens autem Baldad Suhites, dixit:
Potem je odgovoril Bildád Suhéjec in rekel:
2 Usquequo loqueris talia, et spiritus multiplex sermones oris tui?
»Doklej boš govoril te stvari? In kako dolgo bodo besede iz tvojih ust podobne močnemu vetru?
3 Numquid Deus supplantat iudicium? aut Omnipotens subvertit quod iustum est?
Mar Bog izkrivlja sodbo? Mar Vsemogočni izkrivlja pravico?
4 Etiam si filii tui peccaverunt ei, et dimisit eos in manu iniquitatis suæ:
Če so tvoji otroci grešili zoper njega in jih je zavrgel zaradi njihovega prestopka,
5 Tu tamen si diluculo consurrexeris ad Deum, et Omnipotentem fueris deprecatus:
če hočeš zgodaj iskati Boga in narediti ponižno prošnjo Vsemogočnemu,
6 Si mundus et rectus incesseris, statim evigilabit ad te, et pacatum reddet habitaculum iustitiæ tuæ:
če bi bil ti čist in pravičen, bi se on sedaj zaradi tebe zagotovo prebudil in prebivališče tvoje pravičnosti naredil uspešno.
7 In tantum, ut si priora tua fuerint parva, et novissima tua multiplicentur nimis.
Čeprav je bil tvoj začetek majhen, bi vendar tvoj zadnji konec silno narasel.
8 Interroga enim generationem pristinam, et diligenter investiga patrum memoriam:
Kajti poizvedi, prosim te, o prejšnjem času in se pripravi, da preiskuješ o njihovih očetih
9 (Hesterni quippe sumus, et ignoramus quoniam sicut umbra dies nostri sunt super terram.)
(kajti mi smo samo od včeraj in ne vemo nič, ker so naši dnevi na zemlji senca).
10 Et ipsi docebunt te: loquentur tibi, et de corde suo proferent eloquia.
Mar te ne bodo poučili in ti povedali in izustili besed iz svojega srca?
11 Numquid vivere potest scirpus absque humore? aut crescere carectum sine aqua?
Mar lahko loček zraste brez blata? Mar lahko perunika raste brez vode?
12 Cum adhuc sit in flore, nec carpatur manu, ante omnes herbas arescit:
Medtem ko je še v svojem zelenju in ni odtrgana, ovene pred katerimkoli drugim zeliščem.
13 Sic viæ omnium, qui obliviscuntur Deum, et spes hypocritæ peribit:
Takšne so steze vseh, ki pozabljajo Boga in upanje hinavca bo propadlo,
14 Non ei placebit vecordia sua, et sicut tela aranearum fiducia eius.
katerega upanje bo odrezano, katerega trdno upanje bo pajkova mreža.
15 Innitetur super domum suam, et non stabit: fulciet eam, et non consurget:
Naslonil se bo na svojo hišo, toda ta ne bo obstala; trdno jo bo držal, toda ta ne bo zdržala.
16 Humectus videtur antequam veniat Sol, et in ortu suo germen eius egredietur.
Zelen je pred soncem in njegova veja poganja v njegovem vrtu.
17 Super acervum petrarum radices eius densabuntur, et inter lapides commorabitur.
Njegove korenine so ovite okoli kupa in strmi na kraj kamnov.
18 Si absorbuerit eum de loco suo, negabit eum, et dicet: Non novi te.
Če ga uniči iz svojega kraja, potem ga bo ta zatajil, rekoč: ›Nisem te videl.‹
19 Hæc est enim lætitia viæ eius, ut rursum de terra alii germinentur.
Glej, to je radost njegove poti in iz zemlje bodo pognali drugi.
20 Deus non proiiciet simplicem, nec porriget manum malignis:
Glej, Bog ne bo zavrnil popolnega moža niti ne bo pomagal hudodelcem,
21 Donec impleatur risu os tuum, et labia tua iubilo.
dokler tvojih ust ne napolni s smehom in tvojih ustnic z radostjo.
22 Qui oderunt te, induentur confusione: et tabernaculum impiorum non subsistet.
Tisti, ki te sovražijo, bodo oblečeni s sramoto in bivališče zlobnega bo prišlo v nič.«
