Job 4

1 Respondens autem Eliphaz Themanites, dixit:

Potem je Elifáz Temánec odgovoril in rekel:

2 Si cœperimus loqui tibi, forsitan moleste accipies, sed conceptum sermonem tenere quis poterit?

» Če se poskušamo posvetovati s teboj, ali boš užaloščen? Toda kdo se lahko vzdrži pred govorjenjem?

3 Ecce docuisti multos, et manus lassas roborasti:

Glej, mnoge si poučeval in okrepil si šibke roke.

4 Vacillantes confirmaverunt sermones tui, et genua trementia confortasti:

Tvoje besede so podpirale tistega, ki je padal in krepil si slabotna kolena.

5 Nunc autem venit super te plaga, et defecisti: tetigit te, et conturbatus es.

Toda sedaj je to prišlo nadte in ti slabiš; dotika se te in si zaskrbljen.

6 Ubi est timor tuus, fortitudo tua, patientia tua, et perfectio viarum tuarum?

Mar ni to tvoj strah, tvoje zaupanje, tvoje upanje in poštenost tvojih poti?

7 Recordare obsecro te, quis umquam innocens periit? aut quando recti deleti sunt?

Spomni se, prosim te, kdo se je kdajkoli pogubil, pa je bil nedolžen? Ali kje so bili pravični odsekani?

8 Quin potius vidi eos, qui operantur iniquitatem, et seminant dolores, et metunt eos,

Celo kakor sem jaz videl, tisti, ki orjejo krivičnost in sejejo zlobnost, isto [tudi] požanjejo.

9 Flante Deo perisse, et spiritu iræ eius esse consumptos:

Z Božjim udarcem umrejo in z dihom njegovih nosnic so použiti.

10 Rugitus leonis, et vox leænæ, et dentes catulorum leonum contriti sunt.

Rjovenje leva, glas krutega leva in zobje mladih levov so zlomljeni.

11 Tigris periit, eo quod non haberet prædam, et catuli leonis dissipati sunt.

Star lev gine zaradi pomanjkanja plena, mladiči arogantnega leva pa so razkropljeni naokoli.

12 Porro ad me dictum est verbum absconditum, et quasi furtive suscepit auris mea venas susurri eius.

Torej stvar je bila na skrivnem privedena k meni in moje uho je nekaj tega sprejelo.

13 In horrore visionis nocturnæ, quando solet sopor occupare homines,

V mislih od nočnih videnj, ko na človeka pade globoko spanje,

14 Pavor tenuit me, et tremor, et omnia ossa mea perterrita sunt:

je strah prišel nadme in trepetanje, kar je vsem mojim kostem povzročilo, da so se tresle.

15 Et cum spiritus me præsente transiret, inhorruerunt pili carnis meæ.

Potem je duh zdrsnil mimo mojega obraza, dlake mojega mesa so se naježile.

16 Stetit quidam, cuius non agnoscebam vultum, imago coram oculis meis, et vocem quasi auræ lenis audivi.

Ta je mirno stal, toda nisem mogel razločiti njegove oblike. Podoba je bila pred mojimi očmi, tam je bila tišina in zaslišal sem glas, rekoč:

17 Numquid homo, Dei comparatione iustificabitur, aut factore suo purior erit vir?

›Ali bo smrten človek pravičnejši kakor Bog? Ali bo človek čistejši kakor njegov stvarnik?

18 Ecce qui serviunt ei, non sunt stabiles, et in angelis suis reperit pravitatem:

Glej, nobenega zaupanja ne polaga v svoje služabnike in njegovi angeli so zadolženi z neumnostjo.

19 Quanto magis hi qui habitant domos luteas, qui terrenum habent fundamentum, consumentur velut a tinea?

Kako veliko manj v tiste, ki prebivajo v ilnatih hišah, katerih temelj je prah, ki so zdrobljene pred moljem?

20 De mane usque ad vesperam succidentur: et quia nullus intelligit, in æternum peribunt.

Uničeni so od jutra do večera, pogubljajo se na veke, ne da bi se kdorkoli oziral na to.

21 Qui autem reliqui fuerint, auferentur ex eis: morientur, et non in sapientia.

Mar ni njihova odličnost, ki je v njih, odšla proč? Umirajo, celo brez modrosti.‹«