Psalmorum 139
1 In finem, Psalmus David. Domine probasti me, et cognovisti me:
Načelniku godbe: psalm Davidov. Gospod, preiskuješ me in spoznavaš.
2 tu cognovisti sessionem meam, et resurrectionem meam.
Ti poznavaš sedenje moje in vstajanje moje; misel mojo umeš od daleč.
3 Intellexisti cogitationes meas de longe: semitam meam, et funiculum meum investigasti.
Hojo mojo in ležo mojo obsezaš, in znana so ti vsa pota moja.
4 Et omnes vias meas prævidisti: quia non est sermo in lingua mea.
Ko ni še govor na jeziku mojem, glej, Gospod, poznaš ga vsega.
5 Ecce Domine tu cognovisti omnia novissima, et antiqua: tu formasti me, et posuisti super me manum tuam.
Zadaj in spredaj me obdajaš, in name pokladaš roko svojo.
6 Mirabilis facta est scientia tua ex me: confortata est, et non potero ad eam.
Prečudovita je vednost tvoja, da bi te varal; visoka je, ne morem je preseči.
7 Quo ibo a Spiritu tuo? et quo a facie tua fugiam?
Kam naj grem pred duhom tvojim, ali kam naj bežim pred tvojim obličjem?
Ko bi stopil na nebesa, tam si; ali bi ležišče izbral v grobu, glej tu si. (Sheol h7585)
9 Si sumpsero pennas meas diluculo, et habitavero in extremis maris:
Ko bi si vzel zarije peroti, da bi prebival na pokrajini morja,
10 Etenim illuc manus tua deducet me: et tenebit me dextera tua.
Tudi tja bi me spremljala tvoja roka, in zgrabila bi me desnica tvoja.
11 Et dixi: Forsitan tenebræ conculcabunt me: et nox illuminatio mea in deliciis meis.
Ko bi pa rekel: Temé me bodo vsaj pokrile kakor z mrakom; vendar noč je svetloba okolo mene.
12 Quia tenebræ non obscurabuntur a te, et nox sicut dies illuminabitur: sicut tenebræ eius, ita et lumen eius.
Tudi temé ne morejo tako omračiti, da bi ti ne videl skozi; ampak noč razsvetljuje kakor dan, tako so temé kakor luč.
13 Quia tu possedisti renes meos: suscepisti me de utero matris meæ.
Ti namreč imaš v lasti ledvice moje; pokrival si me v telesu matere moje.
14 Confitebor tibi quia terribiliter magnificatus es: mirabilia opera tua, et anima mea cognoscit nimis.
Slavim te zato, ker ogledujoč tista dela strmim, čudovita dela tvoja predobro pozna srce moje.
15 Non est occultatum os meum a te, quod fecisti in occulto: et substantia mea in inferioribus terræ.
Skrita ni tebi moja moč, odkar sem ustvarjen bil na skrivnem; umetno narejen, kakor v zemlje globočinah.
16 Imperfectum meum viderunt oculi tui, et in libro tuo omnes scribentur: dies formabuntur, et nemo in eis.
Testo moje vidijo tvoje oči, in v knjigi tvoji je pisano vse to; od kar se je narejalo, ko ni bilo še nič tega.
17 Mihi autem nimis honorificati sunt amici tui, Deus: nimis confortatus est principatus eorum.
Zatorej pri meni, o kako dražestne so misli tvoje, o Bog mogočni! Kako preobila njih števila!
18 Dinumerabo eos, et super arenam multiplicabuntur: exurrexi, et adhuc sum tecum.
Našteval bi jih, a več jih je ko peska, čujem naj še s teboj.
19 Si occideris Deus peccatores: viri sanguinum declinate a me:
O da bi pokončal, o Bog, krivičnega; in može krvoločne, rekoč: Poberite se izpred mene.
20 Quia dicitis in cogitatione: accipient in vanitate civitates tuas.
Kateri zoper tebe govoré pregrešno; kateri povzdigujejo nično sovražnike tvoje.
21 Nonne qui oderunt te Domine, oderam: et super inimicos tuos tabescebam?
Ali ne sovražim, o Gospod, sovražnikov tvojih, in se ne mučim v zaničevanji do njih, ki se spenjajo zoper tebe?
22 Perfecto odio oderam illos: et inimici facti sunt mihi.
S popolnim sovraštvom jih sovražim; za neprijatelje so meni.
23 Proba me Deus, et scito cor meum: interroga me, et cognosce semitas meas.
Preiskuj me, Bog mogočni, in spoznaj srce moje; izkusi me in spoznaj misli moje.
24 Et vide, si via iniquitatis in me est: et deduc me in via æterna.
In glej, hodim li po potu, tebi nadležnem; in vodi me po večnem potu.
