Job 30
1 Nunc autem derident me iuniores tempore, quorum non dignabar patres ponere cum canibus gregis mei:
Toda sedaj me imajo tisti, ki so mlajši od mene, v posmeh, katerih očete bi preziral, da jih postavim s psi svojega tropa.
2 Quorum virtus manuum mihi erat pro nihilo, et vita ipsa putabantur indigni.
Da, kako naj mi moč njihovih rok koristi, zrelost je odšla od njih?
3 Egestate et fame steriles, qui rodebant in solitudine, squallentes calamitate, et miseria.
Zaradi potrebe in lakote so bili osamljeni. Bežijo v divjino, v prejšnjem času zapuščeno in opustošeno.
4 Et mandebant herbas, et arborum cortices, et radix iuniperorum erat cibus eorum.
Ki sekajo egiptovsko špinačo pri grmih in brinove korenine so njihova hrana.
5 Qui de convallibus ista rapientes, cum singula reperissent, ad ea cum clamore currebant.
Pregnani so bili izmed ljudi (za njimi so vpili kakor za tatom),
6 In desertis habitabant torrentium, et in cavernis terræ, vel super glaream.
da prebivajo v pečinah dolin, v zemeljskih votlinah in v skalah.
7 Qui inter huiuscemodi lætabantur, et esse sub sentibus delicias computabant.
Med grmovjem so rigali, pod koprivami so bili zbrani skupaj.
8 Filii stultorum et ignobilium, et in terra penitus non parentes.
Bili so otroci bedakov, da, otroci nizkotnih mož, bili so zlobnejši kakor zemlja.
9 Nunc in eorum canticum versus sum, et factus sum eis in proverbium.
Sedaj sem njihova pesem, da, jaz sem njihova tarča posmeha.
10 Abominantur me, et longe fugiunt a me, et faciem meam conspuere non verentur.
Prezirajo me, bežijo daleč od mene in ne prizanašajo mi pljunka v moj obraz.
11 Pharetram enim suam aperuit, et afflixit me, et frenum posuit in os meum.
Ker je odvezal mojo vrvico in me prizadel, so tudi oni popustili uzdo pred menoj.
12 Ad dexteram orientis calamitates meæ illico surrexerunt: pedes meos subverterunt, et oppresserunt quasi fluctibus semitis suis.
Na moji desni roki vstaja mladina. Moja stopala odrivajo in zoper mene so dvignili poti svojega uničenja.
13 Dissipaverunt itinera mea, insidiati sunt mihi, et prævaluerunt, et non fuit qui ferret auxilium.
Škodujejo moji stezi, postavili so mojo katastrofo, nobenega pomočnika nimajo.
14 Quasi rupto muro, et aperta ianua, irruerunt super me, et ad meas miserias devoluti sunt.
Prišli so nadme kakor [skozi] široko vrzel vodá. V opustošenju so se zgrnili nadme.
15 Redactus sum in nihilum: abstulisti quasi ventus desiderium meum: et velut nubes pertransiit salus mea.
Strahote so se zgrnile nadme. Mojo dušo zasledujejo kakor veter in moja blaginja mineva kakor oblak.
16 Nunc autem in memetipso marcescit anima mea, et possident me dies afflictionis.
Sedaj je moja duša izlita nadme, polastili so se me dnevi stiske.
17 Nocte os meum perforatur doloribus: et qui me comedunt, non dormiunt.
Moje kosti so prebodene v meni v nočnem obdobju in moje kite nimajo počitka.
18 In multitudine eorum consumitur vestimentum meum, et quasi capito tunicæ succinxerunt me.
Z veliko silo moje bolezni je moja obleka spremenjena; naokoli me veže kakor ovratnik mojega plašča.
19 Comparatus sum luto, et assimilatus sum favillæ et cineri.
Vrgel me je v blato in postal sem podoben prahu in pepelu.
20 Clamo ad te, et non exaudis me: sto, et non respicis me.
Kličem k tebi, ti pa me ne slišiš. Vstanem, ti pa se ne oziraš name.
21 Mutatus es mihi in crudelem, et in duritia manus tuæ adversaris mihi.
Do mene si postal krut; s svojo močno roko se nastrojuješ zoper mene.
22 Elevasti me, et quasi super ventum ponens elisisti me valide.
Vzdiguješ me k vetru, povzročaš mi, da jaham na njem in raztapljaš moje imetje.
23 Scio quia morti trades me, ubi constituta est domus omni viventi.
Kajti vem, da me boš privedel k smrti in k hiši, določeni za vse živeče.
24 Verumtamen non ad consumptionem eorum emittis manum tuam: et si corruerint, ipse salvabis.
Vendar svoje roke ne bo iztegnil h grobu, čeprav v svojem uničenju kričijo.
25 Flebam quondam super eo, qui afflictus erat, et compatiebatur anima mea pauperi.
Mar nisem jokal zaradi tistega, ki je bil v stiski? Mar ni moja duša žalovala za ubogim?
26 Expectabam bona, et venerunt mihi mala: præstolabar lucem, et eruperunt tenebræ.
Ko sem gledal za dobrim, potem je prišlo k meni zlo. Ko pa sem pričakoval svetlobo, je prišla tema.
27 Interiora mea efferbuerunt absque ulla requie, prævenerunt me dies afflictionis.
Moja notranjost vre in ne počiva. Dnevi stiske so me ovirali.
28 Mœrens incedebam, sine furore, consurgens, in turba clamabam.
Odšel sem žalujoč brez sonca. Vstal sem in klical v skupnosti.
29 Frater fui draconum, et socius struthionum.
Brat sem zmajem in družabnik sovam.
30 Cutis mea denigrata est super me, et ossa mea aruerunt præ caumate.
Moja koža na meni je črna in moje kosti gorijo zaradi vročine.
31 Versa est in luctum cithara mea, et organum meum in vocem flentium.
Tudi moja harfa je obrnjena v žalovanje in moja piščal v glas tistih, ki jokajo.
