I Samuelis 18
1 Et factum est cum complesset loqui ad Saul: anima Ionathæ conglutinata est animæ David, et dilexit eum Ionathas quasi animam suam.
Pripetilo se je, ko je končal pogovor s Savlom, da se je Jonatanova duša povezala z Davidovo dušo in Jonatan ga je vzljubil kakor svojo lastno dušo.
2 Tulitque eum Saul in die illa, et non concessit ei ut reverteretur in domum patris sui.
Savel ga je ta dan vzel in mu ni več dovolil iti domov, k hiši svojega očeta.
3 Inierunt autem David et Ionathas fœdus: diligebat enim eum quasi animam suam.
Potem sta Jonatan in David sklenila zavezo, ker ga je vzljubil kakor svojo lastno dušo.
4 Nam expoliavit se Ionathas tunica, qua erat indutus, et dedit eam David, et reliqua vestimenta sua usque ad gladium et arcum suum, et usque ad balteum.
Jonatan si je slekel vrhnje oblačilo, ki je bilo na njem in ga dal Davidu, in svoja oblačila, celo do svojega meča, svojega loka in svojega pasu.
5 Egrediebatur quoque David ad omnia quæcumque misisset eum Saul, et prudenter se agebat: posuitque eum Saul super viros belli, et acceptus erat in oculis universi populi, maximeque in conspectu famulorum Saul.
David je odšel ven, kamor ga je poslal Savel in se modro vedel. Savel ga je postavil nad bojevnike in sprejet je bil pred očmi vsega ljudstva in tudi pred očmi Savlovih služabnikov.
6 Porro cum reverteretur percusso Philisthæo David, egressæ sunt mulieres de universis urbibus Israel, cantantes, chorosque ducentes in occursum Saul regis, in tympanis lætitiæ, et in sistris.
Pripetilo se je, medtem ko so prišli, ko se je David vrnil iz pokola Filistejca, da so prišle ženske ven iz vseh Izraelovih mest, pojoč in plešoč, da srečajo kralja Savla z bobniči, z radostjo in z glasbenimi instrumenti.
7 Et præcinebant mulieres ludentes, atque dicentes: Percussit Saul mille, et David decem millia.
Ženske so odgovarjale druga drugi, medtem ko so igrale in govorile: »Savel je umoril svoje tisoče, David pa svoje deset tisoče.«
8 Iratus est autem Saul nimis, et displicuit in oculis eius sermo iste: dixitque: Dederunt David decem millia, et mihi mille dederunt: quid ei superest, nisi solum regnum?
Savel je bil zelo ogorčen in [to] govorjenje mu ni ugajalo in je rekel: »Davidu so pripisale deset tisoče, meni pa so pripisale samo tisoče. Kaj ima lahko več kakor kraljestvo?«
9 Non rectis ergo oculis Saul aspiciebat David a die illa, et deinceps.
Savel je od tistega dne dalje Davida opazoval.
10 Post diem autem alteram, invasit spiritus Dei malus Saul, et prophetabat in medio domus suæ: David autem psallebat manu sua, sicut per singulos dies. Tenebatque Saul lanceam,
Pripetilo se je naslednji dan, da je nad Savla prišel zli duh od Boga in je prerokoval v sredi hiše. David pa je igral s svojo roko kakor ob drugih časih. V Savlovi roki pa je bilo kopje.
11 et misit eam, putans quod configere posset David cum pariete: et declinavit David a facie eius secundo.
Savel je zalučal kopje, kajti rekel je: » S tem bom Davida udaril celo k zidu.« David pa se je dvakrat izognil njegovi prisotnosti.
12 Et timuit Saul David, eo quod Dominus esset cum eo, et a se recessisset.
Savel se je bal Davida, ker je bil Gospod z njim, od Savla pa je odšel.
13 Amovit ergo eum Saul a se, et fecit eum tribunum super mille viros: et egrediebatur, et intrabat in conspectu populi.
Zato ga je Savel odstranil od sebe in ga postavil za poveljnika nad tisočimi in odhajal in prihajal je pred ljudstvom.
14 In omnibus quoque viis suis David prudenter agebat, et Dominus erat cum eo.
David se je na vseh svojih poteh obnašal modro in Gospod je bil z njim.
15 Vidit itaque Saul quod prudens esset nimis, et cœpit cavere eum.
Zato se ga je Savel, ko je videl, da se je obnašal zelo modro, bal.
16 Omnis autem Israel et Iuda diligebat David: ipse enim ingrediebatur et egrediebatur ante eos.
Toda ves Izrael in Juda je ljubil Davida, zato ker je odhajal in prihajal pred njimi.
17 Dixitque Saul ad David: Ecce filia mea maior Merob, ipsam dabo tibi uxorem: tantummodo esto vir fortis, et præliare bella Domini. Saul autem reputabat, dicens: Non sit manus mea in eum, sed sit super eum manus Philisthinorum.
Savel je rekel Davidu: »Glej mojo starejšo hči Merábo, njo ti bom dal za ženo, samo hraber bodi zame in bojuj Gospodove boje.« Kajti Savel je rekel: »Naj moja roka ne bo nad njim, temveč naj bo nad njim roka Filistejcev.«
18 Ait autem David ad Saul: Quis ego sum, aut quæ est vita mea, aut cognatio patris mei in Israel, ut fiam gener regis?
David je rekel Savlu: »Kdo sem jaz? In kaj je moje življenje ali družina mojega očeta v Izraelu, da bi bil kraljev zet?«
19 Factum est autem tempus cum deberet dari Merob filia Saul David, data est Hadrieli Molathitæ uxor.
Toda pripetilo se je ob času, ko naj bi bila Savlova hči Merába dana Davidu, da je bila dana za ženo Mehólčanu Adriélu.
20 Dilexit autem David Michol filia Saul altera. Et nunciatum est Saul, et placuit ei.
Savlova hči Mihála je ljubila Davida in povedali so Savlu in stvar mu je ugajala.
21 Dixitque Saul: Dabo eam illi, ut fiat ei in scandalum, et sit super eum manus Philisthinorum. Dixitque Saul ad David: In duabus rebus gener meus eris hodie.
Savel je rekel: »Dal mu jo bom, da mu bo lahko za zanko in da bo roka Filistejcev lahko zoper njega.« Zato je Savel rekel Davidu: »Danes boš moj zet z eno od dveh.«
22 Et mandavit Saul servis suis: Loquimini ad David clam me, dicentes: Ecce places regi, et omnes servi eius diligunt te. Nunc ergo esto gener regis.
Savel je zapovedal svojim služabnikom, rekoč: »Na skrivaj se pogovarjajte z Davidom in recite: ›Glej, kralj se razveseljuje v tebi in vsi njegovi služabniki te ljubijo. Sedaj torej postani kraljev zet.‹«
23 Et locuti sunt servi Saul in auribus David omnia verba hæc. Et ait David: Num parum videtur vobis, generum esse regis? Ego autem sum vir pauper et tenuis.
Savlovi služabniki so te besede govorili na Davidova ušesa. David je rekel: »Ali se vam zdi to lahka stvar postati kraljev zet, glede na to, da sem revež in preziran?«
24 Et renunciaverunt servi Saul, dicentes: Huiuscemodi verba locutus est David.
Savlovi služabniki so mu povedali, rekoč: »David je govoril na ta način.«
25 Dixit autem Saul: Sic loquimini ad David: Non habet rex sponsalia necesse, nisi tantum centum præputia Philisthinorum, ut fiat ultio de inimicis regis. Porro Saul cogitabat tradere David in manus Philisthinorum.
Savel je rekel: »Tako boste rekli Davidu: ›Kralj ne želi nobene dote, temveč sto prednjih kožic Filistejcev, da bi bil maščevan nad kraljevimi sovražniki.‹« Toda Savel je mislil, da bi Davidu povzročil pasti po roki Filistejcev.
26 Cumque renunciassent servi eius David verba, quæ dixerat Saul, placuit sermo in oculis David, ut fieret gener regis.
Ko so njegovi služabniki te besede povedali Davidu, je Davidu ugajalo, da bi bil kraljev zet in dnevi še niso pretekli.
27 Et post paucos dies surgens David, abiit cum viris, qui sub eo erant. Et percussit ex Philisthiim ducentos viros, et attulit eorum præputia, et annumeravit ea regi, ut esset gener eius. Dedit itaque Saul ei Michol filiam suam uxorem.
Zato je David vstal in odšel, on in njegovi možje in izmed Filistejcev so usmrtili dvesto mož. David je prinesel njihove prednje kožice in v polnem številu so jih izročili kralju, da bi postal kraljev zet. In Savel mu je dal svojo hčer Mihálo za ženo.
28 Et vidit Saul, et intellexit quod Dominus esset cum David. Michol autem filia Saul diligebat eum.
Savel je videl in spoznal, da je bil Gospod z Davidom in da ga je Savlova hči Mihála ljubila.
29 Et Saul magis cœpit timere David: factusque est Saul inimicus David cunctis diebus.
Savel pa se je še bolj bal Davida in Savel je dnevno postajal Davidov sovražnik.
30 Et egressi sunt principes Philisthinorum. A principio autem egressionis eorum, prudentius se gerebat David quam omnes servi Saul, et celebre factum est nomen eius nimis.
Potem so princi Filistejcev odšli naprej in pripetilo se je, potem ko so šli naprej, da se je David obnašal bolj modro kakor vsi Savlovi služabniki, tako da je bilo njegovo ime zelo cenjeno.
