Proverbiorum 25
1 Hæ quoque parabolæ Salomonis, quas transtulerunt viri Ezechiæ regis Juda.
Tudi to so Salomonovi pregovori, ki so jih na čisto prepisali možje Ezekíja, Judovega kralja.
2 [Gloria Dei est celare verbum, et gloria regum investigare sermonem.
Prikrivati stvar je Bogu slava, toda kraljeva čast je, da zadevo preišče.
3 Cælum sursum, et terra deorsum, et cor regum inscrutabile.
Nebes v višino in zemlje v globino in srce kraljev se ne da raziskati.
4 Aufer rubiginem de argento, et egredietur vas purissimum.
Odstrani žlindro od srebra in izšla bo posoda za zlatarja.
5 Aufer impietatem de vultu regis, et firmabitur justitia thronus ejus.
Odstrani zlobnega izpred kralja, pa bo njegov prestol utrjen v pravičnosti.
6 Ne gloriosus appareas coram rege, et in loco magnorum ne steteris.
Ne postavi se v prisotnost kralja in ne stoj na kraju vélikih ljudi,
7 Melius est enim ut dicatur tibi: Ascende huc, quam ut humilieris coram principe.]
kajti bolje je, da ti je rečeno: »Pridi sèm gor, « kakor, da boš postavljen nižje v prisotnosti princa, ki so ga tvoje oči videle.
8 [Quæ viderunt oculi tui ne proferas in jurgio cito, ne postea emendare non possis, cum dehonestaveris amicum tuum.
Ne pojdi naglo naprej, da se pričkaš, sicer ne bi vedel kaj storiti na koncu le-tega, ko te tvoj sosed osramoti.
9 Causam tuam tracta cum amico tuo, et secretum extraneo ne reveles:
Svojo zadevo razpravljaj s svojim sosedom in skrivnosti ne razkrij drugemu,
10 ne forte insultet tibi cum audierit, et exprobrare non cesset. Gratia et amicitia liberant: quas tibi serva, ne exprobrabilis fias.
da te ne bi, kdor to sliši, osramotil in se tvoja razvpitost ne odvrne proč.
11 Mala aurea in lectis argenteis, qui loquitur verbum in tempore suo.
Beseda, primerno izgovorjena, je podobna jabolkom iz zlata na slikah iz srebra.
12 Inauris aurea, et margaritum fulgens, qui arguit sapientem et aurem obedientem.
Kakor uhan iz zlata in ornament iz čistega zlata, takšen je moder grajavec nad poslušnim ušesom.
13 Sicut frigus nivis in die messis, ita legatus fidelis ei qui misit eum: animam ipsius requiescere facit.
Kakor hlad snega v času žetve, tako je zvest poslanec tistim, ki so ga poslali, kajti osvežuje dušo svojih gospodarjev.
14 Nubes, et ventus, et pluviæ non sequentes, vir gloriosus et promissa non complens.
Kdorkoli se baha z lažnim darom, je podoben oblakom in vetru brez dežja.
15 Patientia lenietur princeps, et lingua mollis confringet duritiam.]
Z dolgotrajnim prizanašanjem je princ pregovorjen in blag jezik lomi kost.
16 [Mel invenisti: comede quod sufficit tibi, ne forte satiatus evomas illud.
Si našel med? Jej [ga] toliko, kolikor ti je potrebno, da ne bi bil nasičen z njim in ga izbljuval.
17 Subtrahe pedem tuum de domo proximi tui, nequando satiatus oderit te.
Svoje stopalo umakni od hiše svojega soseda, da se te ne bi naveličal in te tako zasovražil.
18 Jaculum, et gladius, et sagitta acuta, homo qui loquitur contra proximum suum falsum testimonium.
Človek, ki prinaša krivo pričevanje zoper svojega soseda, je macola, meč in ostra puščica.
19 Dens putridus, et pes lassus, qui sperat super infideli in die angustiæ,
Zaupanje v nezvestega človeka v času stiske je podobno zlomljenemu zobu in izpahnjenemu stopalu.
20 et amittit pallium in die frigoris. Acetum in nitro, qui cantat carmina cordi pessimo. Sicut tinea vestimento, et vermis ligno, ita tristitia viri nocet cordi.
Kakor kdor odvzema obleko v hladnem vremenu in kakor kis na soliter, tak je kdor prepeva pesmi potrtemu srcu.
21 Si esurierit inimicus tuus, ciba illum; si sitierit, da ei aquam bibere:
Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha in če je žejen, mu daj piti vode,
22 prunas enim congregabis super caput ejus, et Dominus reddet tibi.
kajti kopičil boš ognjeno oglje na njegovo glavo in Gospod te bo nagradil.
23 Ventus aquilo dissipat pluvias, et facies tristis linguam detrahentem.
Severni veter odnaša dež; tako jezno obličje počne obrekljivemu jeziku.
24 Melius est sedere in angulo domatis quam cum muliere litigiosa et in domo communi.
Bolje je prebivati v kotu hišne strehe, kakor s prepirljivo žensko in v prostrani hiši.
25 Aqua frigida animæ sitienti, et nuntius bonus de terra longinqua.
Kakor hladne vode žejni duši, takšne so dobre novice iz daljne dežele.
26 Fons turbatus pede et vena corrupta, justus cadens coram impio.
Pravičen človek, padajoč pred zlobnim, je kakor skaljen studenec in pokvarjen izvir.
27 Sicut qui mel multum comedit non est ei bonum, sic qui scrutator est majestatis opprimetur a gloria.
Ni dobro jesti veliko medu. Tako za ljudi to ni slava, da iščejo svojo lastno slavo.
28 Sicut urbs patens et absque murorum ambitu, ita vir qui non potest in loquendo cohibere spiritum suum.]
Kdor nima prevlade nad svojim lastnim duhom je podoben mestu, ki je porušeno in brez zidov.
