Job 11
1 Respondens autem Sophar Naamathites, dixit:
Potem je odgovoril Cofár Naámčan in rekel:
2 [Numquid qui multa loquitur, non et audiet? aut vir verbosus justificabitur?
»Mar ne bo množica besed odgovorjena? Mar naj bo mož, poln govora, opravičen?
3 Tibi soli tacebunt homines? et cum ceteros irriseris, a nullo confutaberis?
Mar naj tvoje laži naredijo možem, da molčijo? In ko zasmehuješ, ali te noben človek ne bo osramotil?
4 Dixisti enim: Purus est sermo meus, et mundus sum in conspectu tuo.
Kajti rekel si: ›Moj nauk je čist in jaz sem čist v tvojih očeh.‹
5 Atque utinam Deus loqueretur tecum, et aperiret labia sua tibi,
Toda oh, da bi Bog spregovoril in zoper tebe odprl svoje ustnice
6 ut ostenderet tibi secreta sapientiæ, et quod multiplex esset lex ejus: et intelligeres quod multo minora exigaris ab eo quam meretur iniquitas tua!
in da bi ti pokazal skrivnosti modrosti, da so dvojne temu kar je! Vedi torej, da Bog od tebe terja manj, kakor zasluži tvoja krivičnost.
7 Forsitan vestigia Dei comprehendes, et usque ad perfectum Omnipotentem reperies?
Mar lahko z iskanjem najdeš Boga? Mar lahko do popolnosti spoznaš Vsemogočnega?
To je tako visoko kakor nebo. Kaj lahko storiš? Globlje kakor pekel. Kaj lahko spoznaš? (Sheol h7585)
9 Longior terra mensura ejus, et latior mari.
Njegova mera je daljša kakor zemlja in širša kakor morje.
10 Si subverterit omnia, vel in unum coarctaverit, quis contradicet ei?
Če odseka in zapre, ali zbere skupaj, kdo ga potem lahko ovira?
11 Ipse enim novit hominum vanitatem; et videns iniquitatem, nonne considerat?
Kajti pozna praznoglave ljudi. Tudi zlobnost vidi. Mar ne bo potem tega preudaril?
12 Vir vanus in superbiam erigitur, et tamquam pullum onagri se liberum natum putat.
Kajti praznoglav človek bi bil moder, čeprav bi bil človek rojen kakor žrebe divjega osla.
13 Tu autem firmasti cor tuum, et expandisti ad eum manus tuas.
Če pripraviš svoje srce in svoje roke iztegneš k njemu,
14 Si iniquitatem quæ est in manu tua abstuleris a te, et non manserit in tabernaculo tuo injustitia,
če je krivičnost v tvoji roki, jo odloži daleč proč in naj zlobnost ne prebiva v tvojih šotorih.
15 tunc levare poteris faciem tuam absque macula; et eris stabilis, et non timebis.
Kajti potem boš povzdignil svoj obraz brez madeža. Da, neomajen boš in se ne boš bal,
16 Miseriæ quoque oblivisceris, et quasi aquarum quæ præterierunt recordaberis.
ker boš pozabil svojo bedo in se je boš spominjal kakor vode, ki tečejo mimo,
17 Et quasi meridianus fulgor consurget tibi ad vesperam; et cum te consumptum putaveris, orieris ut lucifer.
in tvoja starost bo jasnejša kakor opoldan; svetil boš naprej, ti boš kakor jutro.
18 Et habebis fiduciam, proposita tibi spe: et defossus securus dormies.
Ti boš varen, ker je upanje. Da, kopal boš okoli sebe in svoj počitek si boš vzel v varnosti.
19 Requiesces, et non erit qui te exterreat; et deprecabuntur faciem tuam plurimi.
Tudi ulegel se boš in nihče te ne bo strašil. Da, mnogi te bodo obžalovali.
20 Oculi autem impiorum deficient, et effugium peribit ab eis: et spes illorum abominatio animæ.]
Toda oči zlobnih bodo odpovedale in ne bodo pobegnili in njihovo upanje bo kakor izročitev duha.«
