< Ezechiele 17 >

1 E la parola dell’Eterno mi fu rivolta in questi termini:
Pea naʻe hoko mai ʻae folofola ʻa Sihova kiate au, ʻo pehē,
2 “Figliuol d’uomo, proponi un enigma e narra una parabola alla casa d’Israele, e di’:
“Foha ʻoe tangata, fai atu ʻae lea fakapulipuli, pea ke lea ʻaki ʻae fakatātā ki he fale ʻo ʻIsileli;
3 Così parla il Signore, l’Eterno: Una grande aquila, dalle ampie ali, dalle lunghe penne, coperta di piume di svariati colori, venne al Libano, e tolse la cima a un cedro;
Pea ke lea, ʻOku pehē ʻe Sihova, ko e ʻOtua; naʻe haʻu ki Lepanoni ʻae fuʻu ʻikale lahi, naʻe kapakau lalahi mo lōloa, pea fonu ʻi he fulufulu pule ʻingoʻingo kehekehe, pea naʻa ne heka ki he vaʻa sita naʻe taupotu ki ʻolunga.
4 ne spiccò il più alto dei ramoscelli, lo portò in un paese di commercio, e lo mise in una città di mercanti.
Naʻa ne fesiʻi ʻae lito ʻo hono ngaahi vaʻa toki tupu, ʻo ne ʻave ia ki he fonua faʻa fakatau; naʻa ne tuku ia ʻi he lotolotonga ʻoe kolo ʻae kau fakatau.
5 poi prese un germoglio del paese, e lo mise in un campo di sementa; lo collocò presso acque abbondanti, e lo piantò a guisa di magliolo.
Naʻa ne ʻave foki ʻae tenga mei he fonua ʻo tō ia ʻi he potu kelekele moʻui; naʻa ne ʻai ia ki he veʻe vai lahi, ʻo ne tō ia ʻo hangē ko e ʻakau ko e uilou.
6 Esso crebbe, e diventò una vite estesa, di pianta bassa, in modo da avere i suoi tralci vòlti verso l’aquila, e le sue radici sotto di lei. Così diventò una vite che fece de’ pampini e mise de rami.
Pea naʻe tupu ia ʻo hoko ko e vaine pukupuku ka naʻe holoholofa ʻi lalo, pea hanga hono ngaahi vaʻa kiate ia, pea ʻalu ʻi lalo ʻiate ia hono ngaahi aka: ko ia naʻe hoko ai ia ko e vaine, pea naʻe tupu hono ngaahi vaʻa, pea tupu mai hono moto.
7 Ma c’era un’altra grande aquila, dalla ampie ali, e dalle piume abbondanti; ed ecco che questa vite volse le sue radici verso di lei, e, dal suolo dov’era piantata, stese verso l’aquila i suoi tralci perch’essa l’annaffiasse.
Naʻe ʻi ai foki ʻae ʻikale lahi ʻe taha, naʻe kapakau lalahi, pea lahi mo hono fulufulu: pea vakai naʻe mapeʻe atu ʻae aka ʻoe vaine ko eni kiate ia, pea tupu hono ngaahi vaʻa ʻo hanga kiate ia, koeʻuhi ke ne fakaviviku ia mei he tafeʻanga vai ʻi hono ngoueʻanga.
8 Or essa era piantata in buon terreno, presso acque abbondanti, in modo da poter mettere de’ rami, portar frutto e diventare una vite magnifica.
Naʻe tō ia ki he kelekele lelei ʻi he veʻe vai lahi, koeʻuhi kae tupu ai hono ngaahi vaʻa, pea tupu mo hono fua, pea hoko ia ko e vaine lelei.
9 Di’: Così parla il Signore, l’Eterno: Può essa prosperare? La prima aquila non svellerà essa le sue radici e non taglierà essa via i suoi frutti sì che si secchi, e si secchino tutte le giovani foglie che metteva? Né ci sarà bisogno di molta forza né di molta gente per svellerla dalle radici.
Ka ke lea ʻe koe, ʻOku pehē ʻe Sihova ko e ʻOtua; He ʻe tupu lelei ia? ʻIkai ʻe taʻaki hake ʻe ia hono aka, mo ne motumotuhi hono fua koeʻuhi ke mae ai ia? ʻE mae kotoa pē ʻae tupu ʻo hono lau, ka ʻe ʻikai ha fai fakamālohi ki ai, pe tokolahi ha kakai ki hono taʻaki hake ʻa hono ngaahi aka.
10 Ecco, essa è piantata. Prospererà? Non si seccherà essa del tutto dacché l’avrà toccata il vento d’oriente? Seccherà sul suolo dove ha germogliato”.
‌ʻIo, vakai, kuo tō, ka te ne tupu? ʻE ʻikai, ʻe mātuʻaki mae ʻoka maʻili ki ai ʻae matangi hahake. ʻE mae ia ʻi he ngaahi luo ʻaia naʻe tupu hake ai.
11 Poi la parola dell’Eterno mi fu rivolta in questi termini:
Naʻe hoko foki ʻae folofola ʻa Sihova kiate au, ʻo pehē,
12 “Di’ dunque a questa casa ribelle: Non sapete voi che cosa voglian dire queste cose? Di’ loro: Ecco, il re di Babilonia è venuto a Gerusalemme, ne ha preso il re ed i capi, e li ha menati con sé a Babilonia.
Ko eni, tala ki he fale angatuʻu, ʻOku ʻikai te mou ʻilo hono ʻuhinga ʻoe ngaahi meʻa ni? Fakahā kiate kinautolu, Vakai kuo haʻu ʻae tuʻi ʻo Papilone ki Selūsalema pea kuo ne ʻave hono tuʻi mo hono houʻeiki, mo ne tataki ʻakinautolu ki Papilone mo ia;
13 Poi ha preso uno del sangue reale, ha fermato un patto con lui, e gli ha fatto prestar giuramento; e ha preso pure gli uomini potenti del paese,
Pea kuo ne ʻave ʻae hako ʻoe tuʻi, pea kuo na fefuakavaʻaki mo ia; pea kuo ne ʻave foki mo kinautolu ʻoku mālohi ʻi he fonua.
14 perché il regno fosse tenuto basso senza potersi innalzare, e quegli osservasse il patto fermato con lui, per poter sussistere.
Koeʻuhi ke holoki ki lalo ʻae puleʻanga, pea ke ʻoua naʻa hakeakiʻi ia ʻiate ia pe, ka koeʻuhi ke fokotuʻu ia ʻi he fai ʻa ʻene fuakava ʻaʻana.
15 Ma il nuovo re s’è ribellato contro di lui, e ha mandato i suoi ambasciatori in Egitto perché gli fossero dati cavalli e gran gente. Colui che fa tali cose potrà prosperare? Scamperà? Ha rotto il patto e scamperebbe?
Ka naʻe angatuʻu ia kiate ia, ko e meʻa ʻi heʻene ʻave ʻae kau talafekau ki ʻIsipite, koeʻuhi ke nau ʻomi mei ai ʻae fanga hoosi mo e kakai tokolahi. ʻE monūʻia ia? ʻE hao ia ʻaia ʻoku fai ʻae meʻa pehē? Pe te ne maumau ʻae fuakava pea hao?
16 Com’è vero ch’io vivo, dice il Signore, l’Eterno, nella residenza stessa di quel re che l’avea fatto re, e verso il quale non ha tenuto il giuramento fatto né osservato il patto concluso vicino a lui, in mezzo a Babilonia, egli morrà:
‌ʻOku pehē ʻe Sihova ko e ʻOtua, ʻo hangē ʻoku ou moʻui, ʻi he potu ʻoku nofo ai ʻae tuʻi ko ia ʻaia naʻe fakanofo ia ko e tuʻi, ka naʻa ne manukiʻi ʻena tuki, mo maumauʻi ʻena fuakava, ʻio, ʻe mate ia ʻi he lotolotonga ʻo Papilone mo ia.
17 Faraone non andrà col suo potente esercito e con gran gente a soccorrerlo in guerra, quando si eleveranno dei bastioni e si costruiranno delle torri per sterminare gran numero d’uomini.
Pea ʻikai kau mo ia ʻi he tau ʻa Felo mo ʻene kautau mālohi, pe ha tokolahi, ʻi he tanu puke mo e langa kolo, ke tāmateʻi ha tokolahi;
18 Egli ha violato il giuramento, infrangendo il patto eppure, avea dato la mano! Ha fatto tutte queste cose, e non scamperà.
Koeʻuhi naʻa ne manuki ʻae tuki ʻi heʻene maumauʻi ʻae fuakava, kae vakai, naʻa na fepukeaki nima, pea kuo ne fai ʻae ngaahi meʻa ni, ʻe ʻikai ʻaupito te ne hao.”
19 Perciò così parla il Signore, l’Eterno: Com’è vero ch’io vivo, il mio giuramento ch’egli ha violato, il mio patto ch’egli ha infranto, io glieli farò ricadere sul capo.
Ko ia ʻoku pehē ai ʻe Sihova ko e ʻOtua; “Hangē ʻoku ou moʻui, ko ʻeku tuki, ʻaia kuo ne manuki ki ai, pea ko ʻeku fuakava kuo ne maumauʻi, te u totongi ia kiate ia ʻi hono tumuʻaki.
20 Io stenderò su lui la mia rete, ed egli rimarrà preso nel mio laccio; lo menerò a Babilonia, e quivi entrerò in giudizio con lui, per la perfidia di cui si è reso colpevole verso di me.
Pea te u lafo hoku kupenga kiate ia, pea ʻe moʻua ia ʻi heʻeku tauhele, pea te u ʻomi ia ki Papilone, pea te ma fai ia mo ia ʻi heʻene hia kuo ne fai kovi ai kiate au.
21 E tutti i fuggiaschi delle sue schiere cadranno per la spada; e quelli che rimarranno saranno dispersi a tutti i venti; e voi conoscerete che io, l’Eterno, son quegli che ho parlato.
Pea ko e kau hola kotoa pē mei ai mo hono matatau kotoa pē, ʻe teʻia ʻaki ʻae heletā, pea ko hono toe ʻe vilingia atu ki he feituʻu matangi kotoa pē: pea te mou ʻilo ko au, ko Sihova, kuo folofola ki ai.”
22 Così dice il Signore, l’Eterno: Ma io prenderò l’alta vetta del cedro, e la porrò in terra; dai più elevati dei suoi giovani rami spiccherò un tenero ramoscello, e lo pianterò sopra un monte alto, eminente.
ʻOku pehē ʻe Sihova ko e ʻOtua; “Te u toʻo foki ʻae vaʻa ʻoku taupotu ki ʻolunga ʻi he sita māʻolunga, pea te u tō ia; te u fesiʻi mei ʻolunga, mei hono vaʻa toki tupu, ʻae vaʻa ʻoku kei vaivai, pea ʻe tō ia ʻi he moʻunga māʻolunga mo ongoongo:
23 Lo pianterò sull’alto monte d’Israele; ed esso metterà rami, porterà frutto, e diventerà un cedro magnifico. Gli uccelli d’ogni specie faranno sotto di lui la loro dimora; faran la loro dimora all’ombra dei suoi rami.
Te u tō ia ʻi he moʻunga māʻolunga ʻo ʻIsileli: pea ʻe tupu hono ngaahi vaʻa, pea ʻe fua ia, pea hoko ko e sita lelei: pea ʻe nofo ʻi lalo ʻi ai ʻae manupuna ʻi he faʻahinga kehekehe kotoa pē: ʻe nofo ʻakinautolu ʻi he malumalu ʻo hono ngaahi vaʻa.
24 E tutti gli alberi della campagna sapranno che io, l’Eterno, son quegli che ho abbassato l’albero ch’era su in alto, che ho innalzato l’albero ch’era giù in basso, che ho fatto seccare l’albero verde, e che ho fatto germogliare l’albero secco. Io, l’Eterno, l’ho detto, e lo farò”.
Pea ʻe ʻilo ʻe he ʻakau kotoa pē ʻoe vao, ko au ko Sihova, kuo u tulaki ki lalo ʻae ʻakau māʻolunga, pea kuo u fokotuʻu ki ʻolunga ʻae ʻakau māʻulalo, kuo u fakamae ʻae ʻakau naʻe maʻuiʻui, pea u ngaohi ke tupu lelei ʻae ʻakau naʻe mōmoa; ko au, ko Sihova kuo folofola, pea ko au kuo fai ki ai.”

< Ezechiele 17 >