< Zsoltárok 2 >

1 Miért csődültek a népek, és gondolnak hiábavalót a nemzetek,
Zakaj besnijo pogani in ljudstvo domišlja prazno stvar?
2 összeállanak a föld királyai, és együtt tanakodnak a fejedelmek az Örökkévaló és az ő fölkentje ellen?
Kralji zemlje so se usmerili in vladarji se skupaj posvetujejo zoper Gospoda in zoper njegovega maziljenca, rekoč:
3 Szakítsuk szét kötelékeiket, s vessük le magunkról bilincseiket!
»Pretrgajmo njihove vezi in odvrzimo njihove vrvi od sebe.«
4 Az égben trónoló nevet, az Úr gúnyolódik rajtuk,
Tisti, ki sedi v nebesih, se bo smejal. Gospod jih bo imel v posmeh.
5 akkor beszél hozzájuk haragjában és hevében megrettenti őket:
Potem jim bo govoril v svojem besu in jih nadlegoval v svojem bridkem nezadovoljstvu.
6 Hisz én iktattam be királyomat Cziónon, az én szent hegyemen. –
»Vendarle sem jaz postavil svojega kralja na svoji sveti gori Sion.«
7 Hadd adok hírt törvényről! Az Örökkévaló szólt hozzám: fiam vagy, én ma szülőd lettem.
Oznanil bom odlok. Gospod mi je rekel: »Ti si moj Sin. Ta dan sem te rodil.
8 Kérj tőlem, s majd adok nemzeteket birtokodul s tulajdonodul a földnek végeit;
Zahtevaj od mene in dal ti bom pogane za tvojo dediščino in najbolj oddaljene kraje zemlje za tvojo posest.
9 majd megtöröd őket vaspálczával, mint a fazekasedényt szétzúzod őket!
Zdrobil jih boš z železno palico, raztreščil jih boš na koščke kakor lončarjevo posodo.«
10 Most tehát királyok, térjetek észre, okuljatok, földnek birái;
Zatorej bodite sedaj modri, oh vi kralji. Dajte se poučiti, vi sodniki zemlje.
11 szolgáljátok az Örökkévalót félelemben és ujjongjatok remegés közt.
Gospodu služite s strahom in veselite se s trepetanjem.
12 Hódoljatok a fiúnak, nehogy haragudjék s elvesznétek az úton; mert kevés híján felgyúl a haragja. Boldogok mind, kik benne keresnek menedéket!
Poljubite Sina, da ne bi bil jezen in ne izginete iz poti, ko je njegov bes le malo razvnet. Blagoslovljeni so vsi, ki svoje upanje položijo vanj.

< Zsoltárok 2 >