Zabura 138

1 Ta Dawuda. Zan yabe ka, ya Ubangiji, da dukan zuciyata; a gaban “alloli” zan rera yabo.

Hvalil te bom s svojim celotnim srcem; pred bogovi ti bom prepeval hvalnico.

2 Zan rusuna ta wajen haikalinka mai tsarki zan kuma yabi sunanka saboda ƙaunarka da amincinka, saboda ka ɗaukaka a bisa kome sunanka da kuma maganarka.

Oboževal te bom pred tvojim svetim templjem in tvoje ime hvalil zaradi tvoje ljubeče skrbnosti in zaradi tvoje resnice, kajti svojo besedo si poveličal nad vse svoje ime.

3 Sa’ad da na kira, ka amsa mini; ka sa na zama mai ƙarfin hali ka kuma ƙarfafa ni.

Na dan, ko sem klical, mi odgovarjaš in me v moji duši krepiš z močjo.

4 Bari dukan sarakunan duniya su yabe ka, ya Ubangiji, sa’ad da suka ji maganganun bakinka.

Vsi kralji zemlje te bodo hvalili, oh Gospod, ko slišijo besede iz tvojih ust.

5 Bari su rera game da hanyoyin Ubangiji, gama ɗaukakar Ubangiji da girma take.

Da, prepevali bodo na Gospodovih poteh, kajti velika je Gospodova slava.

6 Ko da yake Ubangiji yana bisa, yakan dubi kāsassu, amma tun da nesa ya san masu girman kai.

Čeprav je Gospod vzvišen, vendar ima spoštovanje do nizkega, toda ponosnega spozna od daleč.

7 Ko da na yi tafiya a tsakiyar wahala, kana kiyaye raina; ka miƙa hannunka a kan fushin maƙiyana, da hannunka na dama ka cece ni.

Čeprav hodim sredi stiske, me boš ti poživil. Zoper bes mojih sovražnikov boš iztegnil svojo roko in tvoja desnica me bo rešila.

8 Ubangiji zai cika manufarsa a kaina; ƙaunarka, ya Ubangiji, madawwamiya ce har abada, kada ka ƙyale ayyukan hannuwanka.

Gospod bo dovršil to, kar zadeva mene. Tvoje usmiljenje, oh Gospod, vztraja večno; ne zapusti del svojih lastnih rok.