Zabura 104
1 Yabi Ubangiji, ya raina. Ya Ubangiji Allahna, kana da girma ƙwarai; kana saye da daraja da ɗaukaka.
Blagoslavljaj, duša moja Gospoda. Gospod, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel.
2 Ubangiji ya naɗe kansa da haske kamar riga ya shimfiɗa sammai kamar tenti
Odevaš se z lučjo kakor z obleko; nebesa razpenjaš kakor zagrinjalo;
3 ya kafa ginshiƙan ɗakin samansa a kan ruwaye. Ya maido da gizagizai suka zama keken yaƙinsa yana hawa a kan fikafikan iska.
Kateri stavi v vode gornje hrame svoje; kateri nareja oblake za voz svoj, kateri hodéva po vetrov perotih,
4 Ya mai da iska suka zama’yan saƙonsa harsunan wuta kuma bayinsa.
Kateri dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plameneči,
5 Ya kafa duniya a kan tussanta; ba za a iya matsar da ita ba.
Ustanovil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na vedno večne čase.
6 Ka rufe ta da zurfi kamar da riga ruwaye sun tsaya a bisa duwatsu.
Z breznom si jo bil odél kakor z odejo, ko so vode stale čez gore.
7 Amma a tsawatawarka ruwaye suka gudu da jin ƙarar tsawanka suka ruga da gudu;
Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom bežale so urno.
8 suka gudu a bisa duwatsu, suka gangara zuwa cikin kwaruruka, zuwa wurin da ka shirya musu.
Dvignile so se gore, pogreznile se doline na mesto, katero si jim bil ustanovil.
9 Ka kafa iyakar da ba a iya tsallakawa; ba za su ƙara rufe duniya ba.
Mejo si postavil, da ne idejo čez, da se ne povrnejo, pokrit zemljo;
10 Ya sa maɓulɓulai suka zuba ruwa cikin kwaruruka; yana gudu tsakanin duwatsu.
Kateri izpuščaš studence po dolinah, da hodijo med gorami.
11 Suna ba da ruwa ga dukan namun jeji; jakunan jeji suna kashe ƙishirwansu.
Napajajo naj vse poljske živali; žejo svojo gasé divji osli.
12 Tsuntsaye sarari suna sheƙunansu kusa da ruwan; suna rera cikin rassa.
Poleg njih prebivajo tice nebeške, glasijo se iz med listja.
13 Yana wa duwatsu banruwa daga ɗakinsa na sama; ƙasa tana ƙoshiya da amfanin aikinsa.
Kateri móči goré iz gornjih hramov svojih, da se sè sadom dél tvojih zemlja pase.
14 Yana sa ciyawa tă yi girma saboda shanu, tsire-tsire domin mutum ya nome, suna fid da abinci daga ƙasa,
Daješ, da seno raste živini, in zelišče človeku za rabo, da jemlje hrano iz zemlje;
15 ruwan inabi yakan sa zuciyar mutum tă yi murna, mai kuwa yakan sa fuska tă yi haske, abinci kuma da yake riƙe zuciyarsa.
Kateri z vinom razveseljuje srce človeku; z oljem svetlo dela čelo, in z jedjo podpira srce človeku.
16 Ana yi wa itatuwan Ubangiji banruwa sosai, al’ul na Lebanon da ya shuka.
Siti se drevje Gospodovo; cedre na Libanonu, katere je vsadil;
17 A can tsuntsaye suke sheƙunnansu; shamuwa tana da gidanta a itatuwan fir.
(Kjer gnezdijo tički), jelke prebivališče štorklji,
18 Manyan duwatsu na awakin jeji ne; tsagaggun duwatsun mafaka ne ga rema.
Gore previsoke divjim kozlom, skale prebivališče gorskim mišim.
19 Wata ne ke ƙididdigar lokuta, rana kuma ta san sa’ad da za tă fāɗi.
Postavil je mesec za čase gotove, solnce, ki pozna záhod svoj.
20 Ka yi duhu, sai ya zama dare, sai dukan namun jeji a kurmi suka fito a maƙe.
Temé narejaš, da je noč, ko prilezejo vse gozdne živali.
21 Zakoki sun yi ruri sa’ad da suke farauta suna kuma neman abincinsu daga Allah.
Mladi levi rjoveč po plenu, in iskajoč od Boga mogočnega hrane svoje.
22 Rana ta fito, sai suka koma shiru; suka koma suka kwanta a kogwanninsu.
O solnčnem vzhodu se poskrijejo in ležé v brlogih svojih.
23 Mutum yakan tafi aikinsa, zuwa wurin aikinsa har yamma.
Človek gre na delo svoje, in na polje svoje do večera.
24 Ina misalin yawan aikinka, ya Ubangiji! Cikin hikima ka yi su duka; duniya ta cika da halittunka.
Kako veličastna so dela tvoja, o Gospod; kako modro si jih naredil vsa; kako polna je zemlja posesti tvoje!
25 Akwai teku, babba da kuma fāɗi, cike da halittun da suka wuce ƙirga, abubuwa masu rai babba da ƙarami.
V morji samem velikem in prostornem: tu so lazeče živali, in brez števila živali z velikimi male.
26 A can jiragen ruwa suna kai komo, kuma dodon ruwan da ka yi, yă yi wasa a can.
Tod hodijo ladije; som, katerega si ustvaril, igrá se v njem.
27 Waɗannan duka suna dogara gare ka don ka ba su abincinsu a daidai lokaci.
Vse tó čaka tebe, da jim daš živeža o svojem času.
28 Sa’ad da ba su da shi, sai su tattara shi; sa’ad da ka buɗe hannunka, sukan ƙoshi da abubuwa masu kyau.
Ko jim daješ ti, pobirajo; ko jim odpreš roko svojo sitijo se z dobroto.
29 Sa’ad da ka ɓoye fuskarka, sai su razana; sa’ad da ka ɗauke numfashinsu, sai su mutu su kuma koma ga ƙura.
Ko jim skriješ obličje svoje, zbegajo se; ko jim vzameš sapo, ginejo in povračajo se v svoj prah.
30 Sa’ad da ka aika da Ruhunka, sai su halittu, su kuma sabunta fuskar duniya.
Ko izpuščaš sapo svojo, oživljajo se, obličje obnavljaš zemlji.
31 Bari ɗaukakar Ubangiji ta dawwama har abada; bari Ubangiji yă yi farin ciki cikin aikinsa,
Čast bodi Gospodu vekomaj; raduj se, Gospod, v delih svojih!
32 shi wanda ya dubi duniya, sai ta razana, wanda ya taɓa duwatsu, sai suka yi hayaƙi.
Ko pogleda na zemljo, trese se ona; ko se dotakne gorâ, kadé se.
33 Zan rera ga Ubangiji dukan raina; zan rera yabo ga Allahna muddin ina raye.
Pel bodem Gospodu v življenji svojem; prepeval Bogu svojemu, dokler bodem.
34 Bari tunanina yă gamshe shi, yayinda nake farin ciki a cikin Ubangiji.
Prijetno bode o njem premišljevanje moje, radoval se bodem jaz v Gospodu.
35 Amma bari masu zunubi su ɓace daga duniya mugaye kuma kada a ƙara ganinsu. Yabi Ubangiji, ya raina. Yabi Ubangiji.
Izginejo naj grešniki sè zemlje, in krivičnih več ne bódi; blagoslavljaj, duša moja, Gospoda. Aleluja!
