Sòm 123

1 Yon chan pou monte vè tanp lan. A Ou menm, mwen leve zye mwen, O Ou menm ki chita sou twòn Ou nan syèl la!

Pesem preizvrstna. K tebi dvigam oči svoje, o ti, ki sediš v nebesih!

2 Men gade, jan zye a sèvitè yo rete sou men a mèt yo, Jan zye a yon sèvant sou men mètrès li, Se konsa, zye nou ye vè SENYÈ a, Bondye nou an, jiskaske li fè nou gras.

Glej, kakor hlapcev oči gledajo na roke gospodov svojih, kakor dekle oči na roke gospodinje svoje, tako oči naše v Gospoda, Boga našega, dokler nas ne pomilosti.

3 Bannou gras, O SENYÈ, bannou gras, paske nou ranpli ak mepriz.

Pomilosti nas, Gospod, pomilosti; ker dovolj je, siti smo zaničevanja.

4 Nanm nou ranpli ak ensilt a (sila) ki alèz yo, avèk mepriz a (sila) ki plen ògèy yo.

Dovolj je sita duša naša; tisto zasmehovanje onim pokojnim, tisto zaničevanje prevzetnim!