< Psalm 38 >
1 Ein Psalm von David, bei Darbringung des Duftopfers. HERR, nicht in deinem Zorne strafe mich,
Oh Gospod, ne oštevaj me v svojem besu niti me ne karaj v svojem silnem nezadovoljstvu.
2 Denn deine Pfeile sind in mich eingedrungen, und deine Hand liegt schwer auf mir:
Kajti tvoje puščice trdno tičijo v meni in tvoja roka me boleče pritiska.
3 nichts ist gesund an meinem Leib ob deinem Zürnen, nichts heil an meinen Gliedern ob meiner Sünde.
Zaradi tvoje jeze na mojem mesu ni zdravja niti ni v mojih kosteh zaradi mojega greha nobenega počitka.
4 Denn meine Missetaten schlagen mir über dem Haupt zusammen; wie eine schwere Last sind sie mir zu schwer geworden.
Kajti moje krivičnosti so presegle mojo glavo, kakor težko breme so zame pretežke.
5 Es faulen, es eitern meine Wunden infolge meiner Torheit.
Moje rane zaudarjajo in so okužene zaradi moje nespametnosti.
6 Ich bin gekrümmt, tief niedergebeugt; den ganzen Tag geh’ ich trauernd einher;
Zaskrbljen sem, silno sem sklonjen, ves dan hodim in žalujem.
7 denn meine Lenden sind voll von Entzündung, und nichts ist unversehrt an meinem Leibe.
Kajti moja ledja so napolnjena z gnusno boleznijo in zdravja ni na mojem mesu.
8 Erschöpft bin ich und ganz zerschlagen, ich schreie auf infolge des Stöhnens meines Herzens.
Slaboten sem in boleče zlomljen, vpil sem zaradi nemira v svojem srcu.
9 O Allherr, all mein Verlangen ist dir bekannt, und meine Seufzer sind dir nicht verborgen.
Gospod, pred teboj je vse moje hrepenenje in moje stokanje ni skrito pred teboj.
10 Mein Herz pocht stürmisch, meine Kraft hat mich verlassen, und das Licht meiner Augen, auch das ist dahin!
Moje srce trepeta, moja moč me zapušča. Glede svetlobe mojih oči, je tudi ta odšla od mene.
11 Meine Freunde und Genossen stehn abseits von meinem Elend, und meine nächsten Verwandten halten sich fern.
Moji ljubi in moji prijatelji stojijo daleč stran od moje rane in moji sorodniki stojijo daleč stran.
12 Die nach dem Leben mir trachten, legen mir Schlingen, und die mein Unglück suchen, verabreden Unheil und sinnen auf Trug den ganzen Tag.
Tudi tisti, ki mi strežejo po življenju, zame postavljajo zanke in tisti, ki iščejo mojo bolečino, govorijo pogubne stvari in si ves dan domišljajo prevare.
13 Doch ich bin wie ein Tauber, höre es nicht, und bin wie ein Stummer, der den Mund nicht auftut;
Toda jaz, kakor gluh človek, nisem slišal in bil sem nem človek, ki ne odpira svojih ust.
14 ja, ich bin wie einer, der nicht hören kann und in dessen Mund keine Widerrede ist;
Tako sem bil človek, ki ne sliši in v čigar ustih ni opominov.
15 denn auf dich, HERR, warte ich: du wirst antworten, o Allherr, mein Gott;
Kajti vate zaupam, oh Gospod, ti boš uslišal, oh Gospod, moj Bog.
16 denn ich sage: »Daß sie nur nicht über mich frohlocken, nur nicht beim Wanken meines Fußes gegen mich großtun!«
Kajti rekel sem: » Usliši me, da se ne bi sicer veselili nad menoj. Ko moje stopalo zdrsuje, se poveličujejo proti meni.«
17 Denn nahe bin ich am Zusammenbrechen, und mein Schmerz ist mir allezeit gegenwärtig.
Kajti pripravljen sem, da se zaustavim in moja bridkost je nenehno pred menoj.
18 Ach! Ich bekenne meine Schuld, bin bekümmert ob meiner Sünde!
Kajti oznanil bom svojo krivičnost, žalosten bom zaradi svojega greha.
19 Dagegen die ohne Grund mich befeinden, sind stark, und zahlreich sind, die ohn’ Ursach’ mich hassen,
Toda moji sovražniki so živi in oni so močni, in tisti, ki me krivično sovražijo, so pomnoženi.
20 und solche, die mir Gutes mit Bösem vergelten, sind meine Widersacher, weil fest am Guten ich halte.
Tudi tisti, ki vračajo zlo za dobro, so moji nasprotniki, ker sledim stvari, ki je dobra.
21 Verlaß mich nicht, o HERR, mein Gott, sei nicht ferne von mir!
Ne zapusti me, oh Gospod. Oh moj Bog, ne bodi daleč od mene.
22 Eile zu meinem Schutz herbei, o Allherr, meine Rettung!
Podvizaj se, da mi pomagaš, oh Gospod, rešitev moje duše.