Prediger 3

1 Ein jegliches hat seine Zeit, und alles Vornehmen unter dem Himmel hat seine Stunde.

Za vsako stvar je obdobje in čas za vsak namen pod nebom:

2 Geboren werden, Sterben, Pflanzen, Ausrotten, das gepflanzt ist,

čas, da si rojen in čas za smrt, čas za sajenje in čas za ruvanje tega, kar je vsajeno,

3 Würgen, Heilen, Brechen, Bauen,

čas za ubijanje in čas za zdravljenje, čas za rušenje in čas za gradnjo,

4 Weinen, Lachen, Klagen, Tanzen,

čas za jokanje in čas za smejanje, čas za žalovanje in čas za ples,

5 Steine zerstreuen, Steine sammeln, Herzen, Fernen von Herzen,

čas za odmetavanje kamnov in čas za zbiranje kamnov, čas za objemanje in čas za zadržanje pred objemanjem,

6 Suchen, Verlieren, Behalten, Wegwerfen,

čas za pridobivanje in čas za izgubljanje, in čas za hranjenje in čas za odmetavanje,

7 Zerreißen, Zunähen, Schweigen, Reden,

čas za paranje in čas za šivanje, čas za molčanje in čas za govorjenje,

8 Lieben, Hassen, Streit, Friede hat seine Zeit.

čas za ljubezen in čas za sovraštvo, čas vojne in čas miru.

9 Man arbeite, wie man will, so kann man nicht mehr ausrichten.

Kakšno korist ima kdor dela v tem, v čemer se trudi?

10 Daher sah ich die Mühe, die Gott den Menschen gegeben hat, daß sie drinnen geplagt werden.

Videl sem muko, ki jo Bog daje človeškim sinovom, da bi bili vežbani v tem.

11 Er aber tut alles fein zu seiner Zeit und läßt ihr Herz sich ängsten, wie es gehen solle in der Welt; denn der Mensch kann doch nicht treffen das Werk, das Gott tut, weder Anfang noch Ende.

Vsako stvar je naredil krasno ob svojem času. Prav tako je v njihovo srce postavil svet, tako da noben človek ne more spoznati dela, ki ga Bog dela od začetka do konca.

12 Darum merkte ich, daß nichts Besseres drinnen ist, denn fröhlich sein und ihm gütlich tun in seinem Leben.

Vem, da ni dobrega v njih, temveč za človeka, da se veseli in da v svojem življenju dela dobro.

13 Denn eine jeglicher Mensch, der da isset und trinkt und hat guten Mut in all seiner Arbeit, das ist eine Gabe Gottes.

Prav tako, da naj bi vsak človek jedel, pil in užival dobro od vsega svojega truda, to je darilo od Boga.

14 Ich merkte, daß alles, was Gott tut, das bestehet immer; man kann nichts dazutun noch abtun; und solches tut Gott, daß man sich vor ihm fürchten soll.

Vem, da karkoli Bog dela, bo to za vedno. Nič ne more biti k temu dodano niti karkoli od tega odvzeto. Bog to dela, da naj bi se ljudje bali pred njim.

15 Was Gott tut, das stehet da; und was er tun will, das muß werden; denn er trachtet und jagt ihm nach.

To, kar je bilo, je sedaj in to, kar naj bi bilo, je že bilo in Bog zahteva to, kar je minilo.

16 Weiter sah ich unter der Sonne Stätte des Gerichts, da war ein gottlos Wesen, und Stätte der Gerechtigkeit, da waren Gottlose.

Poleg tega sem pod soncem videl kraj sodbe, da je bila tam zlobnost in kraj pravičnosti, da je bila tam krivičnost.

17 Da dachte ich in meinem Herzen: Gott muß richten den Gerechten und Gottlosen; denn es hat alles Vornehmen seine Zeit und alle Werke.

V svojem srcu sem rekel: ›Bog bo sodil pravičnega in zlobnega, kajti tam je čas za vsak namen in za vsako delo.‹

18 Ich sprach in meinem Herzen von dem Wesen der Menschen, darin Gott anzeigt und läßt es ansehen, als wären sie unter sich selbst wie das Vieh.

V svojem srcu sem rekel glede stanja človeških sinov, da bi se jim Bog lahko pokazal in da bi lahko videli, da so oni sami živali.

19 Denn es gehet dem Menschen wie dem Vieh: wie dies stirbt, so stirbt er auch, und haben alle einerlei Odem; und der Mensch hat nichts mehr denn das Vieh; denn es ist alles eitel.

Kajti to, kar zadene človeške sinove, zadene živali, celo ena stvar jih zadene; kakor umre eden, tako umre drugi, da, vsi imajo en dih, tako da človek nima nobene premoči nad živaljo, kajti vse je ničevost.

20 Es fähret alles an einen Ort; es ist alles von Staub gemacht und wird wieder zu Staub.

Vsi gredo k enemu kraju, vsi so iz prahu in vsi se ponovno spremenijo v prah.

21 Wer weiß, ob der Odem der Menschen aufwärts fahre und der Odem des Viehes unterwärts unter die Erde fahre?

Kdo pozna človekovega duha, ki gre navzgor in duha živali, ki gre navzdol k zemlji?

22 Darum sah ich, daß nichts Besseres ist, denn daß ein Mensch fröhlich sei in seiner Arbeit; denn das ist sein Teil. Denn wer will ihn dahin bringen, daß er sehe was nach ihm geschehen wird?

Zatorej zaznavam, da ni ničesar boljšega, kakor da naj bi se človek veselil v svojih lastnih delih, kajti to je njegov delež, kajti kdo ga bo privedel, da vidi kaj bo za njim?