< Job 4 >
1 Alors Éliphaz de Théman prit la parole et dit:
Potem je Elifáz Temánec odgovoril in rekel:
2 Si nous risquons un mot, peut-être en seras-tu affligé; mais qui pourrait retenir ses paroles?
» Če se poskušamo posvetovati s teboj, ali boš užaloščen? Toda kdo se lahko vzdrži pred govorjenjem?
3 Voilà que tu en as instruit plusieurs, que tu as fortifié les mains débiles,
Glej, mnoge si poučeval in okrepil si šibke roke.
4 que tes paroles ont relevé ceux qui chancelaient, que tu as raffermi les genoux vacillants!…
Tvoje besede so podpirale tistega, ki je padal in krepil si slabotna kolena.
5 Et maintenant que le malheur vient à toi, tu faiblis; maintenant qu’il t’atteint, tu perds courage!…
Toda sedaj je to prišlo nadte in ti slabiš; dotika se te in si zaskrbljen.
6 Ta crainte de Dieu n’était-elle pas ton espoir? Ta confiance n’était-elle pas dans la pureté de ta vie?
Mar ni to tvoj strah, tvoje zaupanje, tvoje upanje in poštenost tvojih poti?
7 Cherche dans ton souvenir: quel est l’innocent qui a péri? En quel lieu du monde les justes ont-ils été exterminés?
Spomni se, prosim te, kdo se je kdajkoli pogubil, pa je bil nedolžen? Ali kje so bili pravični odsekani?
8 Pour moi, je l’ai vu, ceux qui labourent l’iniquité et qui sèment l’injustice, en moissonnent les fruits.
Celo kakor sem jaz videl, tisti, ki orjejo krivičnost in sejejo zlobnost, isto [tudi] požanjejo.
9 Au souffle de Dieu ils périssent, ils sont consumés par le vent de sa colère.
Z Božjim udarcem umrejo in z dihom njegovih nosnic so použiti.
10 Le rugissement du lion et sa voix tonnante sont étouffés, et les dents du jeune lion sont brisées;
Rjovenje leva, glas krutega leva in zobje mladih levov so zlomljeni.
11 le lion périt faute de proie, et les petits de la lionne se dispersent.
Star lev gine zaradi pomanjkanja plena, mladiči arogantnega leva pa so razkropljeni naokoli.
12 Une parole est arrivée furtivement jusqu’à moi, et mon oreille en a saisi le léger murmure.
Torej stvar je bila na skrivnem privedena k meni in moje uho je nekaj tega sprejelo.
13 Dans le vague des visions de la nuit, à l’heure où un sommeil profond pèse sur les mortels,
V mislih od nočnih videnj, ko na človeka pade globoko spanje,
14 une frayeur et un tremblement me saisirent, et agitèrent tous mes os.
je strah prišel nadme in trepetanje, kar je vsem mojim kostem povzročilo, da so se tresle.
15 Un esprit passait devant moi… Les poils de ma chair se hérissèrent.
Potem je duh zdrsnil mimo mojega obraza, dlake mojega mesa so se naježile.
16 Il se dressa, — je ne reconnus pas son visage, — comme un spectre sous mes yeux. Un grand silence, puis j’entendis une voix:
Ta je mirno stal, toda nisem mogel razločiti njegove oblike. Podoba je bila pred mojimi očmi, tam je bila tišina in zaslišal sem glas, rekoč:
17 L’homme sera-t-il juste vis-à-vis de Dieu? Un mortel sera-t-il pur en face de son Créateur?
›Ali bo smrten človek pravičnejši kakor Bog? Ali bo človek čistejši kakor njegov stvarnik?
18 Voici qu’il ne se fie pas à ses serviteurs, et qu’il découvre des fautes dans ses anges:
Glej, nobenega zaupanja ne polaga v svoje služabnike in njegovi angeli so zadolženi z neumnostjo.
19 combien plus en ceux qui habitent des maisons de boue, qui ont leurs fondements dans la poussière, qui seront réduits en poudre, comme par la teigne!
Kako veliko manj v tiste, ki prebivajo v ilnatih hišah, katerih temelj je prah, ki so zdrobljene pred moljem?
20 Du matin au soir ils sont exterminés, et sans que nul y prenne garde, ils périssent pour jamais.
Uničeni so od jutra do večera, pogubljajo se na veke, ne da bi se kdorkoli oziral na to.
21 La corde de leur tente est coupée, ils meurent avant d’avoir connu la sagesse.
Mar ni njihova odličnost, ki je v njih, odšla proč? Umirajo, celo brez modrosti.‹«