< Psalmien 71 >
1 Sinuun, Herra, minä uskallan: älä anna minua ikänä häväistä.
Vate, oh Gospod, polagam svoje trdno upanje. Naj ne bom nikoli postavljen v zadrego.
2 Vapahda minua vanhurskaudessa ja pelasta minua: kallista korvas minun puoleeni ja auta minua.
Osvobodi me v svoji pravičnosti in mi povzroči, da pobegnem. Nagni k meni svoje uho in me reši.
3 Ole minulle vahva turva, johon minä aina pakenisin: sinä olet luvannut minua auttaa; sillä sinä olet minun kallioni ja linnani.
Bodi moje močno prebivališče, kamor se bom lahko nenehno zatekal. Dal si zapoved, da me rešiš, kajti ti si moja skala in moja trdnjava.
4 Minun Jumalani, auta minua jumalattoman kädestä, väärän ja väkivaltaisen kädestä.
Osvobodi me, oh moj Bog, iz roke zlobnega, iz roke nepravičnega in krutega človeka.
5 Sillä sinä olet minun turvani, Herra, Herra: minun toivoni hamasta minun nuoruudestani.
Kajti ti si moje upanje, oh Gospod Bog, ti si moje trdno zaupanje od moje mladosti.
6 Sinuun minä olen luottanut hamasta äitini kohdusta, sinä minun vedit ulos äitini kohdusta: sinusta on aina minun kerskaukseni.
S teboj sem bil podpiran od maternice. Ti si tisti, ki me je vzel iz notranjosti moje matere. O tebi bo nenehno moja hvala.
7 Minä olen monelle ihmeeksi tullut; mutta sinä olet minun vahva turvani.
Mnogim sem kakor čudež, toda ti si moje močno zatočišče.
8 Täytä minun suuni sinun kiitoksestas ja sinun kunniastas joka päivä.
Naj bodo moja usta napolnjena s tvojo hvalo in s tvojo častjo ves dan.
9 Älä minua heitä pois minun vanhuudessani: älä minua hylkää, kuin minä heikoksi tulen.
Ne zavrzi me v času visoke starosti, ne zapusti me, ko oslabi moja moč.
10 Sillä minun viholliseni puhuvat minua vastaan: ja jotka minun sieluani väijyvät, he keskenänsä neuvoa pitävät,
Kajti moji sovražniki govorijo zoper mene in tisti, ki prežijo na mojo dušo, se skupaj posvetujejo,
11 Ja sanovat: Jumala hylkäsi hänen; ajakaat takaa ja käsittäkäät häntä, sillä ei ole vapahtajaa.
rekoč: »Bog ga je zapustil. Preganjajte in zgrabite ga, kajti nikogar ni, da ga osvobodi.«
12 Jumala, älä erkane kauvas minusta: minun Jumalani, riennä minua auttamaan.
Oh Bog, ne bodi daleč od mene. O moj Bog, podvizaj se zaradi moje pomoči.
13 Hävetköön ja hukkukoon, jotka minun sieluani vastaan ovat: häpiän ja häväistyksen alle tulkoon, jotka minulle pahaa suovat.
Naj bodo zbegani in uničeni tisti, ki so nasprotniki moji duši; naj bodo pokriti z grajo in nečastjo tisti, ki iščejo mojo bolečino.
14 Mutta minä odotan aina, ja korotan aina sinun kiitokses.
Toda jaz bom nenehno upal in še bolj in bolj te bom hvalil.
15 Minun suuni pitää ilmoittaman sinun vanhurskauttas, joka päivä sinun autuuttas, joita en minä voi kaikkia lukea.
Moja usta bodo naznanjala tvojo pravičnost in tvojo rešitev duše ves dan, kajti ne poznam njihovih števil.
16 Minä vaellan Herran, Herran väkevyydessä: minä tahdon muistaa ainoastaan sinun vanhurskauttas.
Šel bom v moči Gospoda Boga. Omenjal bom tvojo pravičnost, namreč samo tvojo.
17 Jumala, sinä olet minua nuoruudestani opettanut, sentähden minä julistan sinun ihmeitäs.
Oh Bog, učil si me od moje mladosti in doslej sem oznanjal tvoja čudovita dela.
18 Ja minun vanhuudessani ja harmaaksi tultuani älä, Jumala, minua hylkää, siihenasti kuin minä ilmoitan sinun käsivartes lasten lapsille, ja sinun väkevyytes kaikille tulevaisille.
Tudi sedaj, ko sem star in sivolas, oh Bog, me ne zapusti, dokler ne pokažem tvoje moči temu rodu in tvojo oblast vsakemu, ki bo prišel.
19 Ja tosin, Jumala, sinun vanhurskautes on sangen korkia, sinä teet suuria: Jumala, kuka on sinun vertaises?
Tudi tvoja pravičnost, oh Bog, je zelo visoka, ki si storil velike stvari. Oh Bog, kdo ti je podoben!
20 Sillä sinä annat minun nähdä paljon ja suuria ahdistuksia, ja virvoitat minua jälleen; ja taas sinä haet minua ulos maan syvyydestä.
Ti, ki si mi pokazal velike in boleče stiske, me boš ponovno oživil in ponovno privedel gor iz globin zemlje.
21 Sinä teet minun sangen suureksi, ja lohdutat minua jälleen.
Povečal boš mojo veličino in me tolažil na vsaki strani.
22 Niin minäkin kiitän sinua psaltarilla, sinun totuuttas, minun Jumalani: minä veisaan kiitosta sinulle kanteleilla, sinä pyhä Israelissa.
Prav tako te bom hvalil s plunko, celó tvojo resnico, oh moj Bog. Tebi bom prepeval s harfo, oh ti, Sveti Izraelov.
23 Minun huuleni pitää kiittämän, koska minä sinulle veisaan, ja minun sieluni, jonkas lunastit.
Moje ustnice se bodo silno veselile, kadar ti prepevam in moja duša, ki si jo odkupil.
24 Ja minun kieleni puhuu myös joka päivä sinun vanhurskaudestas; sentähden hävetkään he ja häpiään tulkoon, jotka minulle pahaa suovat.
Tudi moj jezik bo ves dan govoril o tvoji pravičnosti, kajti zbegani so, ker so privedeni v sramoto [tisti], ki iščejo mojo bolečino.