< Job 4 >
1 Then spake Eliphaz the Temanite, and said:
Potem je Elifáz Temánec odgovoril in rekel:
2 If one attempt a word with thee, wilt thou be offended? But who can refrain from speaking?
» Če se poskušamo posvetovati s teboj, ali boš užaloščen? Toda kdo se lahko vzdrži pred govorjenjem?
3 Behold, thou hast admonished many; Thou hast strengthened feeble hands;
Glej, mnoge si poučeval in okrepil si šibke roke.
4 Thy words have upheld him that was falling, And thou hast given strength to feeble knees.
Tvoje besede so podpirale tistega, ki je padal in krepil si slabotna kolena.
5 But now it is come upon thee, and thou faintest; It toucheth thee, and thou art confounded!
Toda sedaj je to prišlo nadte in ti slabiš; dotika se te in si zaskrbljen.
6 Is not thy fear of God thy hope, And the uprightness of thy ways thy confidence?
Mar ni to tvoj strah, tvoje zaupanje, tvoje upanje in poštenost tvojih poti?
7 Remember, I pray thee, who ever perished being innocent? Or where have the righteous been cut off?
Spomni se, prosim te, kdo se je kdajkoli pogubil, pa je bil nedolžen? Ali kje so bili pravični odsekani?
8 According to what I have seen, they who plough iniquity, And sow mischief, reap the same.
Celo kakor sem jaz videl, tisti, ki orjejo krivičnost in sejejo zlobnost, isto [tudi] požanjejo.
9 By the blast of God they perish, And by the breath of his nostrils they are consumed.
Z Božjim udarcem umrejo in z dihom njegovih nosnic so použiti.
10 The roaring of the lion, and the voice of the fierce lion, And the teeth of the young lions are broken.
Rjovenje leva, glas krutega leva in zobje mladih levov so zlomljeni.
11 The fierce lion perisheth for lack of prey, And the whelps of the lioness are scattered abroad.
Star lev gine zaradi pomanjkanja plena, mladiči arogantnega leva pa so razkropljeni naokoli.
12 A word was once secretly brought to me, And mine ear caught a whisper thereof.
Torej stvar je bila na skrivnem privedena k meni in moje uho je nekaj tega sprejelo.
13 Amid thoughts from visions of the night, When deep sleep falleth upon men,
V mislih od nočnih videnj, ko na človeka pade globoko spanje,
14 A fear and a horror came upon me, Which made all my bones to shake.
je strah prišel nadme in trepetanje, kar je vsem mojim kostem povzročilo, da so se tresle.
15 Then a spirit passed before my face, The hair of my flesh rose on end;
Potem je duh zdrsnil mimo mojega obraza, dlake mojega mesa so se naježile.
16 It stood still, but its form I could not discern; An image was before mine eyes; There was silence, and I heard a voice:
Ta je mirno stal, toda nisem mogel razločiti njegove oblike. Podoba je bila pred mojimi očmi, tam je bila tišina in zaslišal sem glas, rekoč:
17 “Shall mortal man be more just than God? Shall man be more pure than his Maker?
›Ali bo smrten človek pravičnejši kakor Bog? Ali bo človek čistejši kakor njegov stvarnik?
18 Behold, he putteth no trust in his ministering spirits, And his angels he chargeth with frailty.
Glej, nobenega zaupanja ne polaga v svoje služabnike in njegovi angeli so zadolženi z neumnostjo.
19 What then are they who dwell in houses of clay, Whose foundation is in the dust, Who crumble to pieces, as if moth-eaten!
Kako veliko manj v tiste, ki prebivajo v ilnatih hišah, katerih temelj je prah, ki so zdrobljene pred moljem?
20 Between morning and evening are they destroyed; They perish for ever, and none regardeth it.
Uničeni so od jutra do večera, pogubljajo se na veke, ne da bi se kdorkoli oziral na to.
21 The excellency that is in them is torn away; They die before they have become wise.”
Mar ni njihova odličnost, ki je v njih, odšla proč? Umirajo, celo brez modrosti.‹«