< Psalms 142 >

1 A Maskil of David, when he was in the cave. A prayer. I cry aloud to the LORD; I lift my voice to the LORD for mercy.
Pesem ukovita Davidova, ko je bil v jami, molitev. Z glasom svojim kličem Gospoda; z glasom svojim prosim pred Gospodom.
2 I pour out my complaint before Him; I reveal my trouble to Him.
Pred njim iztresam premišljevanje svoje; stisko svojo oznanjam pred njim.
3 Although my spirit grows faint within me, You know my way. Along the path I travel they have hidden a snare for me.
Ko je omagoval moj duh v meni, takrat si ti spoznal stezo mojo, ko so mi skrivali zanko, kamorkoli sem popotoval.
4 Look to my right and see; no one attends to me. There is no refuge for me; no one cares for my soul.
Ozri se na desno in poglej; ni ga, da bi me poznal; izginilo mi je zavetje, ni ga, da bi skrbel za življenje moje.
5 I cry to You, O LORD: “You are my refuge, my portion in the land of the living.”
K tebi kličem, Gospod, govoreč: Ti si zavetje moje, delež moj v deželi živečih.
6 Listen to my cry, for I am brought quite low. Rescue me from my pursuers, for they are too strong for me.
Poslušaj vpitje moje, ker ponižan sem silno; otmi me njih, ki me preganjajo, ker močnejši so od mene.
7 Free my soul from prison, that I may praise Your name. The righteous will gather around me because of Your goodness to me.
Izpelji iz zapora življenje moje, da slavim ime tvoje; obdajali me bodo pravični, ko mi bodeš izkazal dobroto.

< Psalms 142 >